Tudi v Sloveniji ta projekt ni nov. Loteva se ga vsak po svoje, kajti »na svojem« lahko delamo, kar želimo, mar ne? To bi lahko bilo res, če ne bi šlo za poseg v stavbe, ki morajo zagotavljati varno in zdravo okolje za uporabnike.

Pod terminom energetske sanacije si večina predstavljamo le menjavo oken in novo fasado in na prvi pogled se tu napaka ne more zgoditi. Pa ni tako. Menjava okna z novim, ki dobro tesni, pomeni zmanjšanje naravne ventilacije zaradi netesnih starih oken, to pa ima praviloma hude posledice: manjšo menjavo zraka, nevarno zidno plesen in povečanje koncentracije plinov, ki jih sicer ne zaznamo, so pa dokazano zdravju škodljivi. Ne le to, če ima takšno stanovanje plinski atmosferski grelnik vode, je menjava oken lahko razlog za smrtne primere, ki jih prav zaradi tega razloga ni malo.

V gradbeništvu veljajo predpisi, ki zagotavljajo varno in zdravo okolje, česar se v sosednjih evropskih državah držijo, pri nas pa so ti predpisi le na papirju. Denimo pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb zahteva stalno menjavo zraka v bivalnih prostorih, česar pa z občasnim odpiranjem oken ne moremo zagotoviti. Energetske sanacije torej niso ustrezne in ne upoštevajo higienskih predpisov, če se ob tem ne poskrbi tudi za ustrezno prezračevanje oziroma zdravje ljudi. Takšnih pa je bore malo.

Posledica dolgotrajnega spodbujanja tesnjenja so energetsko učinkovitejše, a nezdrave stavbe. Vsaka četrta stavba v Sloveniji je neprimerna za bivanje. Slovenske stavbe so nezdrave, uvrščene med najslabše v Evropi, trdi raziskava Eurostata za obdobje 2009–2013.

Posebno problematične so sanacije javnih stavb, ko je financer s tretje strani, torej financer, ki bo skozi manjšo porabo energije saniranega objekta zaslužil denar za poplačilo sanacije in seveda še za zaslužek. V takšnih primerih je namreč v ospredju zaslužek, na varnost in zdravje uporabnikov pa se pozablja.

Problem kakovosti zraka preprosto ne obstaja, saj te kakovosti nihče ne meri, in če ni slabih rezultatov, tudi problema ni. Meritve kakovosti zraka v naravnem okolju sicer so, vendar pa meritev kakovosti notranje klimatizacije, pod vplivom katere preživimo 80 odstotkov časa, skoraj ni. Tam, kjer so bile narejene meritve, šole, vrtci…, so rezultati porazni.

Enako je pri novih stavbah, ki so zrasle na starih, v krizi propadlih projektov, in čeprav nimajo ustrezno rešenega prezračevanja, ki bi neznatno podražilo gradnjo, imajo uporabno dovoljenje, ki zagotavlja tisto, česar take stavbe nimajo: zdrave notranje klimatizacije.

Torej nas po evforiji varčevanja z energijo (in zdravjem ljudi) čaka v prihodnje streznitev in še nov val sanacij stavb, pri katerem bosta v ospredju zdravje in udobje uporabnikov, ne pa dobički.

Bojko Jerman, Dolsko