Vse več lokalov se odloča, da bodo svojim gostom hkrati ponudili še glasbeni program, ukvarjanje z nekomercialno glasbo pa je za gostilničarje tvegano dejanje. »Da to delaš, moraš biti malo nor,« situacijo opisuje Matjaž Šneberger, lastnik lokala Galerija bar Trenutek na koncu Trubarjeve ceste. Preden ga je kupil, je lokal slovel kot ena zadnjih ljubljanskih še delujočih beznic, medtem pa je postal stičišče ljubiteljev pretežno etno in jazz glasbe. »Lokal sem spremenil, kar mi dela probleme, saj sem si s tem nakopal sovražnike, ki ne odobravajo, da smo največje pijance in klošarje vrgli ven,« pojasnjuje Matjaž Šneberger.
Trije koncerti na teden
O koncertih v svojem lokalu je z odprtimi očmi sanjal petnajst let, ko je s podjetjem skrbel za prevoze in tehnično podporo znanim, predvsem jazz in metal glasbenim skupinam, ki prihajajo na turneje po Evropi. Pred letom in pol so se mu sanje končno uresničile: »Glede na to, da mi je glasba sprostitev in konjiček, želim narediti kulten lokal, kjer bi se ljudje imeli res lepo. Prostor je namreč majhen, zato je vsak koncert zelo oseben. Po navadi skupine povabijo svoje prijatelje, s katerimi se potem tudi malo družimo.«
Medtem ko je v začetku imel en koncert na teden, so zdaj tudi trije. Za začetek so v Trenutku nastopali dokaj znani posamezniki in zasedbe, saj gre za njegove znance in prijatelje. »Skupine prihajajo pretežno na prijateljski osnovi. Priskočili so na pomoč. Povedal sem jim svoje želje o tem, kaj naj bi se tukaj redno dogajalo, ker je vzdušje res vrhunsko,« pove Matjaž Šneberger in nas spomni, da so pri njem igrali že Hamo & Tribute 2 Love, Neisha z Janijem Hacetom, delna zasedba Terrafolk, Prismojeni profesorji bluesa in drugi. »Na kratko, gledam, da je program takšen, ki se ne izvaja redno na slovenski glasbeni sceni, da je glasba zanimiva in predvsem, da nastopajo vrhunski glasbeniki,« še doda Matjaž Šneberger in pravi, da je ravno to razlog, da se je že izoblikovala tudi specifična klientela.
Zdaj, ko je Galerija bar Trenutek zaživela kot prostor z določenim glasbenim okusom, želi še dodatno razširiti glasbeno ponudbo. Za vnaprej pripravlja različne tematsko obarvane jam sessione, kot so balkanski, blues in klasični. »Na jam sessionih bodo sami vrhunski glasbeniki. Če ponazorim v smislu bluesa: prisotna bosta nekdanji kitarist Majk in zdajšnji kitarist Big Foot Mame Zoran Čalić in Zoran Crnkovič, dva vrhunska kitarista, ki se bosta menjala na jam sessionih. Menjavala se bo tudi ekipa. Želim, da se zasedbe menjajo, da ni vedno istega programa,« pove. »Predvsem pa želim, da glasbeniki tukaj uživajo, da uživajo v tem, kar delajo, saj je tu prostor, kamor lahko povabijo prijatelje, se z njimi družijo in zaigrajo.« V prihodnosti si želi zgolj malo več finančnega posluha za tovrstno dejavnost s strani mestne občine ali kulturnega ministrstva, saj koncerti potekajo brez vstopnine in je težko izpeljati kakovosten program.
Kup birokratskih težav
Iz čistega navdušenja se z nekomercialno glasbeno ponudbo v lokalu s težavo ukvarja tudi Matija Bulatović, lastnik lokala Daktari ob vznožju ljubljanske vzpenjače. Trudi se, da bi bil njegov lokal bolj umetniške, bohemske narave, zato je v preteklosti organiziral tudi pesniške in gledališke večere. Ker pa ne more zagotoviti popolne tišine v lokalu, se zadnje čase bolj posveča glasbi. »Že od začetka je bilo jasno, da mora v lokalu obstajati možnost, da skupine igrajo,« začne, »seveda je to deficitarna dejavnost. Če bi bila dvorana večja in če bi prodali veliko več pijače, bi se mogoče tudi izplačalo. Mogoče! Ampak v glavnem je to strošek.«
Od vseh večerov so trenutno v Daktariju najpopularnejši Odprti mikrofoni ob nedeljah, kjer lahko vsak nadobudni ali pa tudi izkušenejši glasbenik ali glasbenica pokaže svoje znanje. Dovolj je, da pride uro prej na prizorišče, se prijavi in stopi na oder, kjer ima na voljo tudi mikrofon, kitaro in klaviature. Široka žanrska opredelitev in kopica perspektivnih glasbenikov so glavni razlog za to, da so nedelje ob vznožju grajskega hriba postale pravi hit. Kot pravi Bulatović, se je dogodek ustvaril povsem »spontano in organsko«.
Bulatović ne more razumeti, da je v središču mesta toliko birokratskih preprek in da je tako težko normalno izpeljati koncerte. Kot da bi si želeli, da se tudi središče mesta spremeni v spalno naselje. »Ne vem, kako si lahko nekateri privoščijo koncerte do enih zjutraj. Za to potrebuješ kup posebnih dovoljenj, ki jih je skoraj nemogoče dobiti. Mi končamo točno ob 21.59.« Zaradi težav s hrupom v Daktariju ne bomo slišali death metal skupin, ampak prej kakšne etno in jazz zasedbe. Želi si tudi, da bi koncerte poleti preselil na parkirišče pred lutkovnim gledališčem, a je vse odvisno od mestne občine: »Ljubljana je žejna tega. Ljubljana bi lahko absorbirala petkrat več koncertov. Če bi bilo to zakonsko malo bolj liberalizirano, sproščeno in ohlapno, bi zagotovo bil v vsaki beznici koncert.«
Pri Bulatoviću nikoli ni bilo dileme, kakšno zvrst glasbe si želi v Daktariju. Komercialna glasba sicer predstavlja hiter zaslužek, vendar s seboj prinese tudi kup težav, kot je razborita in pretirano pijana klientela, česar si v lokalu ne želi. »Skupine, ki igrajo pri nas, pridejo za razumen denar ali pa hodijo k nam na pivo, enkrat pa še malo zaigrajo. Pred štirinajstimi dnevi je tukaj imel predstavitev svoje nove akustične plošče Zoran Predin, Brina je pri nas imela že dva super nastopa, Fake Orchestra pa so tukaj skoraj abonirani.«
Koncerti brez prestanka
V Daktariju se koncerti spontano sproti odvijajo tako, kot nanese situacija, v Prulčku pa skorajda brez premora že pet let, hkrati je tam potekalo tudi že pet festivalov. Kot se spodobi, je kot prvi v Prulčku nastopil lokalni Klemen Klemen, od takrat do danes pa se je v lokalu na ljubljanskih Prulah zvrstilo že približno tisoč različnih izvajalcev. Kot pojasnjuje programski urednik Saša Starovojtov, so se za koncerte v lokalu odločili, »ker je v Ljubljani in Sloveniji neverjetno število nadarjenih in izobraženih glasbenikov, ki si želijo čim več nastopov in jam sessionov, ampak ne dobijo priložnosti. Če že pridejo kam nastopat, sploh ni odra ali ozvočenja, zato smo se v Prulčku odločili za kakovostno vzdušje predvsem za glasbenike.«
Čeprav gre v osnovi za gostinski lokal, se je publika tako prilagodila, da med nastopi ni slišati običajnega gostilniškega hrupa, ampak so gostje pozorni na nastop kot na vsakem običajnem koncertu. »Usmerjeni smo predvsem v odraslo in zahtevnejšo publiko, ki ne hodi več na Metelkovo, si želi profesionalno postrežbo in ob pijači posluša vrhunsko glasbo,« ozadje dobrega odziva publike razkriva Saša Starovojtov, ki kot drugi ugotavlja, da bi bilo vse skupaj veliko lažje izpeljati ob ustreznem finančnem odzivu tudi s strani uradnih institucij, kot sta mesto in kulturno ministrstvo. Nenehnim finančnim težavam navkljub pa nagrada za trdovratno organiziranje koncertov pride od občinstva, predvsem takrat, kadar se jih zbere tudi do tristo, kot se je to zgodilo na spomladanskem festivalu pred tremi leti.
