»Nikoli si nisem mislil, da bom dočakal 75 let,« je v intervjuju za BBC lani povedal najbolj znani fizik današnje dobe Stephen Hawking. Zdravniki pa si dobrih 50 let prej, leta 1963, nikoli niso mislili, da bo dočakal več kot 23 let. Pri 21 letih so mu diagnosticirali amiotrofično lateralno sklerozo (ALS) in mu napovedali največ dve leti življenja, Hawking je presenetil vse. Ne samo da je živel, ampak je tudi po tistem, ko je pristal v invalidskem vozičku, iz življenja potegnil več, kot bi morda, če bi bil zdrav. Tako je vsaj menil sam, to pa redno dokazoval tako s svojimi besedami kot dejanji. Med študijem in predavanji na Cambridgeu tako, da je z vozičkom divjal po ulicah mesta in stopalih študentov ter se vrtel na univerzitetnih zabavah, pozneje pa s svojim pojavljanjem v televizijskih serijah, kjer se je znal pošaliti na svoj račun. S Homerjem je v Simpsonovih razpravljal o vesolju v obliki krofa, v Zvezdnih stezah: Naslednja generacija zavijal oči ob Isaacu Newtonu in njegovem jabolku, v Velikih pokovcih s svojim obiskom osrečil glavnega junaka serije Sheldona, leta 2014 pa dobil še igrani film Teorija vsega z Eddiejem Redmaynom v glavni vlogi.

»O bolezni gibalnih nevronov ne morem reči veliko pozitivnega, a me je naučila, da se ne smilim samemu sebi in da nadaljujem delo, ki ga še lahko opravljam. Zdaj sem bolj srečen, kot sem bil, preden se je bolezen razvila. Čeprav je nad mojo prihodnostjo visel oblak, sem na svoje lastno presenečenje ugotovil, da v sedanjem življenju uživam bolj kot kadar koli prej. Začel sem napredovati v svojih raziskavah,« je govoril tudi takrat, ko je s svetom lahko komuniciral le še s pomočjo računalnika. Najprej je leta 1985 po traheotomiji izgubil govor, nato pa z leti skoraj popolnoma ohromel, tako da je, ko ni mogel premikati niti prstov na roki, svoja sporočila na zaslon pošiljal s trzanjem lic prek infrardečega žarka in sintetizatorja glasu, ki je kmalu postal eden najbolj znamenitih glasov v popularni kulturi, pristal pa je celo na albumu Pink Floydov The Divison Bell.

Črne luknje in veliki pok

Njegovi cilji v fiziki, iz katere je doštudiral na Oxfordu, in v kozmologiji, s katero je nadaljeval podiplomski študij na Cambridgeu, so ustrezali njegovemu egu, ki ga je njegova prva žena Jane Wilde, s katero je bil poročen 20 let, z njo pa je dobil tri otroke, opisovala kot ogromnega. Popolno razumevanje vesolja, zakaj je takšno, kot je, in zakaj sploh obstaja, vse to je hotel izvedeti, češ: »Šele ko bomo našli odgovore na ta vprašanja, bomo res poznali razmišljanje Boga.« Bog se mu za nastanek vesolja sicer ni zdel potreben, vanj pa ni verjel niti v nobenem drugem pogledu: »Možgani so kot računalnik, ki bo prenehal delovati, ko bodo odpovedale njegove komponente. Za pokvarjene računalnike ni nobenih nebes in posmrtnega življenja. To je pravljica za ljudi, ki se bojijo teme.«

Hawking se teme ni bal, ampak je vanjo zrl poln vprašanj. Vseh odgovorov na delovanje vesolja pri tem ni dobil, je pa pritegnil pozornost strokovne in laične javnosti s svojo »teorijo vsega«, ki gravitacijo združuje z drugimi osnovnimi silami narave. Odkril je tudi, da črne luknje oddajajo energijo in bodo enkrat izginile, s svojim združevanjem Einsteinove teorije relativnosti in kvantne teorije pa prišel do sklepa, da se je vesolje začelo z velikim pokom, končalo pa se bo s črnimi luknjami, ki, kar je štel za svoje največje odkritje, sploh »niso popolnoma črne«.

O Zemlji in vesoljcih

Svet je njegova predavanja, knjige in odkritja požiral, čeprav jih večina niti ni dobro razumela. Knjiga Kratka zgodovina časa, ki jo je napisal leta 1988, je postala svetovna uspešnica in se, potem ko je na Timesovi lestvici najbolje prodajanih knjig ostala 237 tednov, uvrstila v Guinnessovo knjigo rekordov. Prevedena je bila v 40 jezikov, prodana pa je bila v desetih milijonih izvodih, se pa večina strinja, da je marsikdo sploh ni prebral do konca, zaradi česar so ji govorili tudi »najbolj popularna knjiga, ki je nihče nikoli ni prebral«.

Hawking, ki je o vesolju pisal tudi knjige za otroke, nekoč pa dejal, da bi raje spoznal Marilyn Monroe kot Isaaca Newtona, si tega ni gnal k srcu, ampak je užival v zvezdništvu, prejemal nagrade, od katerih mu je Nobelova ušla, in človeštvo opozarjal na to, kako majhni smo in kako hitro lahko izginemo. Svaril je, naj si ne želimo obiska vesoljcev, ker nas bodo samo oplenili in šli naprej, ter grozil s koncem življenja zaradi globalnega segrevanja, velikega kometa ali novega virusa. Pri tem je ohranil nekaj upanja. Če bomo preživeli naslednjih 200 let in se naučili živeti v vesolju, potem bo naša prihodnost svetla, je dejal pred desetimi leti za CNN, še večji vzor za to, kaj lahko dosežemo, pa je s svojimi 76 leti, ki jih je dočakal, postal sam.