Brez nje si ne moremo predstavljati kranjske klobase ali hrenovke, z gorčico pa začinjamo tudi veliko zapletenejše jedi.
Gorčične omake se krasno priležejo različnim mesnim jedem, tudi zajčji pečenki s pehtranom. (Foto: Ivinst)
Skorajda ni hladilnika v našem koncu sveta, ki v sebi ne bi skrival tube ali kozarca gorčice ali senfa, kot mu tudi pravimo. Gorčíca je njegovo slovansko ime, tako mu pravijo tudi Rusi, Čehi hořčice, Srbi in Hrvati górčica… Seveda zaradi pekočega, gorkega okusa. Senf ali po domače zemf, tudi ženof, pa je latinskega oziroma starogrškega izvora, iz besede sinapi. Še zanimivejše je angleško ime mustard oziroma francosko moutarde. Sprva so namreč gorčico v starem Rimu izdelovali tako, da so gorčična zrna namakali v vinskem moštu, ki se mu po latinsko pravi mustum. Ardum pa je po latinsko vroče oziroma pekoče. Torej MUSTum ARDum – dobesedno pekoči mošt. Čeprav so v Indiji gojili gorčico že vsaj 2000 let pred našim štetjem, prvi pisni viri o njeni kulinarični uporabi segajo v pozno 4. stoletje, ko je bil v rimski knjigi De re coquinaria objavljen recept za mešanico zdrobljenih gorčičnih semen, popra, kumine, luštreka, praženih semen koriandra, koprca, zelene, timijana, origana, čebule, medu, kisa, ribje omake in oljčnega olja, ki so jo uporabljali za marinado za pečenega merjasca. Še danes jo uporabljamo predvsem za mesne jedi.
V teh mrzlih dneh, ki spominjajo na prave zime pred nekaj desetletji, se lahko prijetno pogrejemo s kakšno vročo jedjo na žlico. Komaj katera bi bila...