V Cankarjevem domu se na skupni razstavi predstavljajo štirje Dnevnikovi fotoreporterji Luka Cjuha, Jaka Gasar, Matjaž Rušt in Bojan Velikonja. V objektiv ujete tematike so težke, tragične, saj beležijo begunsko krizo na Balkanu, množične proteste, shode v Sloveniji, revščino in stisko ljudi, nekaj pa je tudi fotografij s kulturnih dogodkov. »Fotografije smo izbrali tako, da ena fotografija nadgradi drugo v novo zgodbo. Iz množice zgodb smo naredili eno celovito,« je povedal vodja fotooddelka pri Dnevniku Bojan Velikonja.
Delo fotoreporterjev je zelo naporno, velikokrat morajo na teren zaradi nepredvidenih dogodkov, »ampak včasih je težje fotografirati ponavljajoče se dogodke, ki jih potrebuje dnevni časopis. Stresni dogodek je za nas večji izziv, na neki način tudi sprostitev, čeravno se te čustveno dotakne,« je dejal Velikonja. Če imajo fotoreporterji veliko informacij, preden gredo na teren, se lahko dogodku miselno bolj približajo, vse to pa potem vpliva na kakovost fotografije. Mnogo pa je tudi dejavnikov, ki so pogojeni s srečo, naključji, svetlobo.
Fotografski objektiv, je dodal Velikonja, ob tragičnih dogodkih služi tudi kot filter, zaščita. »Marsičesa se navadiš, tudi smrti, toda nikoli ne moreš biti čustveno povsem hladen; sam ne bom nikoli, ko vidim prizadete otroke – lačne, revne, ranjene.«
Tudi sam se je vsaj enkrat moral bati za življenje, na kontrolni točki v Tetovu, ko so ustrelili pripadnike albanske skupnosti, ki so hoteli v mesto pripeljati ročne granate. Ena je poletela proti njemu, a na srečo ni bila aktivirana.
Razmišlja pa tudi o takšnih in drugačnih mejah, s katerimi se vsak dan srečujejo. »Voajerstvo je tista bodeča žica, ki loči novinarskega, dokumentarnega fotografa od paparaca. V duhu, ko iščemo nekaj drugačnega, da bi koristili celotni družbi, smo zaradi čedalje bolj zoženega medijskega prostora prisiljeni iskati najbolj nemogoče pozicije. Smo nekakšni lovci na dogodke, vendar se nam s tehnologijo in razvojem 'demokracije' prostor čedalje bolj oži. A ker še vedno lovimo, se včasih dogajajo absurdi na področju politične, sindikalne ali katere druge fotografije odločevalcev. Divjadi je več, ampak še nikoli ni bila tako zaščitena, kot je danes. V fotografiji varujemo najbolj požrešne zveri, pa kljub temu nismo krivolovci. Prek fotografije hranimo ljudi s čustveno informacijo, ki lahko svet spremeni. Žal pa je treba te informacije ves čas ponavljati.«
Vsi štirje fotoreporterji so bili že večkrat nagrajeni na uglednih domačih in tujih natečajih, najvišjo nagrado visa d'or – daily press za delo fotoreporterjev pa sta leta 2016 prejela Jaka Gasar in Bojan Velikonja.
