Polona Zule je odraščala ob balinanju v svoji družini. »Starejše sem opazovala, kako so se zabavali ob igranju,« se spominja. Sama je začela resno vaditi pri devetih letih, ko se je tudi udeležila svojega prvega državnega tekmovanja. »To je sicer manj znan šport, vendar je v Sloveniji kar razvit.« Evropska prvakinja v igri klasično-posamezno še vedno najraje tekmuje proti očetu.

Težko obdobje in novi začetek

Upa, da bo nastopila tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu na Kitajskem: »Vendar bom do takrat morala trdo garati, ker je konkurenca kar velika.« V prostem času se nekdanja dijakinja kočevske gimnazije rada druži s prijatelji in družino, posebno pa obožuje sprehode v naravi.

Čeprav ji je socialna delavka ob koncu osnovne šole odsvetovala vpis v gimnazijo, je vztrajala pri svoji odločitvi. Leta 2009 se je njeno gimnazijsko šolanje začelo zelo dobro, pravi, a je kasneje za kratek čas »izgubila nadzor«. Pri tujih jezikih je imela precej preglavic, ki so jo stale tudi en letnik. »Srednjo šolo sem obiskovala pet let in ne štiri, kot naj bi jo vsak 'normalen' dijak. Ko sem se ponovno vpisala v tretji letnik, mi je bilo zelo težko. Ne mislim na snov, ampak na počutje, saj te ponavljanje nekako tudi psihično zruši. Vendar imamo vsi vzpone in padce. Očitno je bil to zame nov začetek.« V nadaljnjih dveh letih ni imela nobenega popravnega izpita, maturo je opravila že v spomladanskem roku.

Posebno lepi spomini na gimnazijske dni so povezani s sošolkama Marušo in Klaro, s katerima se še vedno pogosto druži. Kot najstnica si je sprva mislila, da se profesorji in dijaki ne morejo imeti prav radi, saj si vzajemno »kravžljajo živce«. A kasneje je imela matematiko rada ravno zaradi profesorja Rudolfa Zajca. »Bil je umirjen in snov je razlagal s tako lahkoto, da je bilo včasih kar žalostno, če si dobil nezadostno.« V posebno lepih spominih ima tudi kemijo in slovenščino, pri kateri je imela v četrtem letniku zanimivo izkušnjo z okroglo mizo. Vodili sta jo sošolki Klara in Sara, razpravljali pa so o knjigah, ki so jih obravnavali na maturi. Ker ni bila prav dobro pripravljena, se je Polona Zule znašla v »stresnem položaju«, Klari je pripisala Sarino temo in obrnjeno. Ko je spoznala svojo zmoto, ji je ušla kletvica. Vseeno je profesorica njen nastop pohvalila. »Ne glede na izrečeno besedo sem dobila oceno prav dobro,« se še danes čudi.

Veščine, kako krmariti med obveznostmi

Če bi se o šolanju odločala še enkrat, bi se znova vpisala na Gimnazijo in srednjo šolo Kočevje, le da bi si izbrala program ekonomski tehnik. Gimnazijska snov je velikokrat ni zanimala, zato je med poukom raje pisala verze, se smejala, igrala igrice…

Poleg tega je bilo usklajevanje športa s šolo včasih precej naporno. “Bili so dnevi, ko sem bila zaradi natrpanega urnika zelo utrujena in sem se težko skoncentrirala.” A je imelo to obdobje tudi dobre plati, ki so Poloni Zule pomagale v kasnejših letih. Ob obiskovanju gimnazije se je naučila, kako razporediti čas za učenje, treninge in prosti čas. Danes ni le vrhunska športnica, ampak tudi uspešna študentka Fakultete za upravo.

Mentorica šole: Daniela Lavrič, Dnevnikova mentorica: Nina Knavs