Marsikdo bo, ko bo pomislil na LBD, little black dress ali malo črno obleko, pomislil naAudrey Hepburn v filmu Zajtrk pri Tiffanyju. Preprosta črna obleka brez rokavov, ki je sledila silhueti njenega telesa, je postala simbol male črne obleke za ženske po vsem svetu, za Audrey Hepburn, ameriško ljubljenko z velikih platen, in Huberta de Givencyja, francoskega oblikovalca, ki je bil v drugi polovici prejšnjega stoletja sinonim za eleganco, pa le ena od postojank njunega dolgoletnega sodelovanja. »Givenchyjeve kreacije so mi vedno dajale občutek varnosti in samozavesti. In moje delo je postalo lažje, ker sem vedela, da sem videti popolnoma tako, kot moram. Enako sem se počutila ob zasebnih priložnostih. Givenchyjeve obleke so me varovale pred čudnimi situacijami in ljudmi. Dobro sem se počutila v njih,« je govorila Hepburnova, ki je Givenchyjeve kreacije nosila v filmih in zunaj njih, tudi na podelitvi oskarjev, na kateri je kipec za vlogo v filmu Rimske počitnice sprejela v beli cvetlični obleki s pasom, in pa na svoji poroki z Andreo Dottijem, na kateri je leta 1969 žarela od sreče v rožnati obleki z dolgimi rokavi.
Oblačil je žene milijarderjev in predsednikov
Francoski aristokrat in uglajena vitka lepotica sta bila zveza, narejena v nebesih. Ko sta se spoznala, bilo je leta 1954 na snemanju Wilderjeve Sabrine, sta bila oba stara nekaj več kot 20 let, nato sta ostala povezana naslednja štiri desetletja, vse do igralkine smrti leta 1993. Skupaj sta z oblačili stilsko zaznamovala filme Smešni obraz, Zajtrk pri Tiffanyju, Ljubezen popoldne, ŠaradaParis When It Sizzle s in Kako ukrasti milijon, zraven pa ustvarila še parfum s podpisom Hepburnove l'interdit (prepovedano), ki je pod Givenchyjevo blagovno znamko prišel na trg leta 1957. Kadar se nista dobila zaradi oblek, sta se vedno vsaj slišala. »Poklicala me je najmanj dvakrat na teden. Včasih mi je rekla le: 'Ne želim te motiti. Želim ti reči samo, da te imam rada. Adijo,' je Givenchy po svoji upokojitvi sredi 90. let povedal modnemu zgodovinarju Colinu McDowellu, njuni modni ljubezenski aferi pa je bila posvečena celo knjiga, v kateri je opisan tudi vpliv, ki sta ga imela na modo.
A Audrey Hepburn ni bila edina, ki je prisegala na Givenchyja. Ko ga je proslavila in je odšel še njegov mentor, španski oblikovalec Christobal Balenciaga, ga je pograbila elita na obeh straneh Atlantika. Oboževale so ga igralke zlatega Hollywooda ter žene bogatih ameriških industrialcev in predsednikov. Oblačil je mamo Johna Kennedyja Rose, ki je v njegovih kostimih hodila v cerkev, pa Jackie Kennedy, ki je v Givenchyjevi dolgi beli obleki leta 1961 obiskala Versailles, v črnini z njegovim podpisom pa pokopala tudi moža. Pa Babe Paley, Mono Bismarck, Bunny Mellon in Jock Whitney, ki so si želele kupiti nekaj francoske elegance, in tudi ženske, ki so eleganco poosebljale že same po sebi, od Grace Kelly, ki je z možem princem Rainerjem v njegovi zeleni obleki leta 1961 obiskala Belo hišo, do Elizabeth Taylor in Lauren Bacall.
Aristokrat, zaljubljen v blago
Givenchy je dobro vedel, kaj si želi družbena elita, saj je bil rojen v aristokratski družini. Ta je iz njega želela narediti odvetnika, nikakor pa ni bil cilj njegovih staršev in starih staršev to, da pristane v modi. Po izgubi očeta, ki je umrl v strmoglavljenju letala leta 1930, ko je bilo Hubertu le dve leti, ga je dedek potiskal v eno smer, stara mama, ki mu je, kadar je v šoli dobil dobre ocene, razkazovala svoje obleke in nepregledne metre različnih vrst blaga, pa nehote v drugo. »Privlačnost, vonj svile, otip žameta, šumenje satena – kakšna omama!« je razlagal v svojih spominih na prvo srečanje z babičino omaro in materiali, ki so bili njegov glavni afrodiziak. »Bilo se jih je čudovito dotikati. Pogrešam občutek, ki sem ga imel med dotikanjem blaga,« se je, ko se je od modnega sveta poslovil, z nostalgijo oziral na kreiranje, zaradi katerega se je odrekel študiju prava in se vpisal na šolo Ecole des Beaux Arts, po kateri je pristal pri pariškem oblikovalcu Jacquesu Fathu.
Fathu so sledile pariške modne hiše Roberta Pigueta, Luciena Lelonga in Else Schiaparelli, nato pa je leta 1963 prišel čas, da odpre svojo, House of Givenchy, ki je postala hit že prvo sezono. Proslavila ga je z volančki okrašena in do vratu zapeta bluza, ki jo je poimenoval po manekenki Betinni Graziani, nato pa sloves mojstra elegance utrjeval z večernimi oblekami, razkošnimi plašči, dolgimi krili, potiskano svilo, vezenimi vzorci, krojenimi oblekami in bluzami ter domiselnimi modnimi dodatki. Zadnja kolekcija, ki je nastala po njegovih skicah, je na modnih stezah zaživela leta 1995, sedem let po tistem, ko je prodal svojo blagovno znamko Bernardu Arnaultu, lastniku konglomerata luksuznih blagovnih znamk Louis Vuitton Moët Hennessey. Ta je za njim pripeljal Johna Galliana, Alexandra McQueena in Riccarda Tiscija, Givenchy pa se je posvetil urejanju svoje vile iz 16. stoletja in posestva Le Jonchet, na katerem je skrbel za vrt in svojih 50 lipicancev ter živel kot aristokrat vse do konca svojih dni.
