Od sredine prejšnjega stoletja pa do danes je bilo opravljenih več kot 200 raziskav, v katerih so znanstveniki skušali priti do dna ugibanjem o tem, kaj je tisto, zaradi česar se nam nekdo zdi privlačen. Ugotavljali so, v kolikšni meri podobnost osebnostnih lastnosti, interesov, vrednot in drugih značilnosti vpliva na privlačnost. Leta 2013 sta psihologa Matthew Montoya in Robert Horton preučila rezultate dotlej opravljenih raziskav. Metaanaliza je pokazala zelo trdno povezavo med podobnostjo ljudi in zainteresiranostjo drug za drugega. Na ta način sta avtorja prišla do dokaza, da ljudi privlačijo ljudje, ki so jim podobni. Kot pišejo na CNN, so v resnih, dlje časa trajajočih razmerjih pogosto ljudje, ki imajo podobne osebnostne lastnosti, stališča in vrednote, pa tudi podobno stopnjo izobrazbe, primerljivo finančno ozadje in podobno raven telesne privlačnosti.
Filmske ljubezenske zgodbe imajo le malo skupnega z resničnostjo
Številne ljubezenske zgodbe temeljijo na ideji o privlačnosti nasprotij in dopolnjevanju partnerjev: kar enemu manjka, drugi ima in nasprotno. Primer takšne zveze je denimo odnos med sramežljivo, tiho osebo in glasnim ekstrovertom.
Pri CNN so se vprašali, ali imajo takšna razmerja potencial tudi izven filmov in platnic ljubezenskih romanov. Ugotovili so, da so komplementarni partnerji fikcija, ki v resničnem življenju ne deluje najbolje. Doslej še ni bila opravljena raziskava, katere izsledki bi nakazovali v smer, da razlike v osebnosti, interesih, političnem prepričanju, veri, vzgoji in drugih lastnostih pozitivno vplivajo na privlačnost osebe. Nasprotno, mnoge študije dokazujejo nasprotno. Pri raziskavi, v kateri je sodelovalo več študentov, so ti ocenjevali privlačnost drugih oseb na podlagi njihovega opisa. Izkazalo se je, da so študenti za bolj privlačne izbrali osebe z opisi, ki so bili bolj podobni njihovim lastnim in ne opisom oseb s komplementarnimi, dopolnjujočimi lastnostmi.
Seveda nič od tega ne pomeni nujno, da se nasprotja ne morejo privlačiti. Za večino velja hipoteza o tem, da je za privlačnost potrebna podobnost, toda ne za vse in ne za ves čas. V različnih življenjskih obdobjih lahko ljudje pri partnerjih iščejo povsem različne lastnosti.
Zakaj prepričanje o privlačnosti nasprotij?
Če so dokazi o tem, da se ljudem zdijo bolj privlačni ljudje, ki so jim podobni, tako močni, zakaj je ideja o privlačnosti nasprotij tako globoko zakoreninjena?
Ena od možnih razlag pravi, da kontrasti izstopajo: četudi sta si partnerja podobna in se ujameta v nešteto pogledih, bo najbolj izstopal vidik, v katerem se razlikujeta. Psihologi in strokovnjaki za razmerja ugotavljajo, da se majhne razlike sčasoma večajo. Partnerji v dlje časa trajajočih zvezah pogosto prevzamejo komplementarne vloge. Primer je denimo par dveh zabavnih oseb. Partner, ki je za odtenek resnejši, bo sčasoma prevzel vlogo resnega partnerja, drugi pa zabavnega.
Mit o privlačnosti nasprotij torej živi zaradi dejstva, da partnerji, ki so si bili na začetku podobni, sčasoma prevzemajo vse bolj komplementarne vloge.
