Ob vsakem streljanju se spomin vrne v leto 1999, na enega najbolj krvavih primerov v zgodovini Združenih držav Amerike. Učenci srednje šole Columbine so imeli povsem običajen dan, dokler se nenadoma niso znašli v središču ognja. Šolo je obiskovalo približno 1700 učencev. Med njimi Amanda. »Nisem zajtrkovala, zato sem kupila nekaj krofov iz avtomata. Tudi denarja za kosilo nisem imela, drugače bi bila v jedilnici, tako pa sem bila v knjižnici.« Napadalcev ni poznala. Ob prvih strelih učenci niso vedeli, kaj se dogaja. Ne nazadnje so bili v šoli, ne v akcijskem filmu, kot je opisovala neka priča. »Sprva se mi je zdelo, kot da nekdo poka petarde. Nenavaden zvok za tisti čas dneva. Nekaj sošolcev je vstalo in pogledalo skozi okno, toda ničesar niso videli. Čez nekaj trenutkov je skozi vrata pritekla učiteljica. Bila je vsa iz sebe. Vsi smo zrli vanjo in zdelo se mi je, kot da nas želi potegniti za nos. Toda vztrajala je in nam ukazala, naj se skrijemo pod mize. V tistem trenutku smo se zavedeli in vsi poslušali,« je pripovedovala Amanda.
Takšnega dogodka niso pričakovali, čeprav še zdaleč ni bil prvi takšen primer. O dveh so mediji obsežneje poročali komaj kakšno leto prej. Toda preprosto si ni bilo mogoče predstavljati, da se kaj takega lahko zgodi tudi tam in njim.
Amanda je imela srečo. Skrila se je pod mizo, ki je napadalci po naključju niso prerešetali. »Slišala sem glasova, ki sta prihajala iz šole. Zelo jezna glasova sta prišla do knjižnice, vsega nekaj metrov od mene. Eden se je zadrl: 'Vstanite, drugače vam bomo preluknjali glave!' Nihče ni ubogal, začela sta streljati.«
Primer Columbine je posebno grozljiv. Ubitih je bilo 12 nedolžnih dijakov in dijakinj ter učitelj. Samo v knjižnici je bilo ubitih deset ljudi, 12 je bilo ranjenih. Ko sta napadalca Eric Harris in Dylan Klebold odšla, je Amanda skupaj s prijatelji stekla ven, tam jih je pričakala policija. Čakala je – v skladu s tedanjimi navodili – na prihod specialne enote. Te napake ameriški policisti od takrat niso več ponovili.
Človeku se v glavi sprožajo različni vtisi. Amanda je v tistem trenutku, ko je bilo dekle ob njej zadeto v ramo, najprej pomislila, da se najbrž ne bo mogla udeležiti stripovskega sejma, o katerem so ji povedali malo pred usodnim dogodkom.
Zelo podobno so učenci pripovedovali ob nedavnem streljanju na Floridi februarja letos. Vzorci se ponavljajo.
Primerov pa je vse več. Ko je ameriška televizija CNN pred časom poročala o streljanju na šolah, so novinarji odkrili štirideset primerov, ko so fantje (napadalci so praviloma moški) podrobno študirali napad na Columbine, da bi tudi sami izvedli masaker.
Poglejte mene in mojo zadnjico
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako bleščeč in popoln, a prazen je svet na družbenem omrežju instagram, od koder ljudje v svet pošiljajo kičaste fotografije, pa o tem, kako je po dopingu poseglo mnogo slovenskih športnikov, objavljen je pogovor z nekdanjo tajnico, ki obuja sočne spomine, preberete lahko tudi zgodbo o obisku ameriškega astronavta slovenskih korenin Randyja Bresnika… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
