Ideja se je pravzaprav porodila v času konjunkture. Da bi zmanjšali socialne razlike med otroki, vsem omogočili vsaj nekaj dni brezskrbnih počitnic, trening košarke ali odbojke po šoli, so zaposleni v Zvezi prijateljev mladine (ZPM) začeli zbirati denar v imenu manj srečnih otrok. Osnovna ideja je v sebi nosila cilj izničiti razlike in stigmo, ki jo te razlike prinesejo tistim iz socialno šibkih družin. Potem pa je nastopila gospodarska kriza in na naslov ZPM so začele deževati prošnje za denar, ki bo šolarju plačal kosilo, zvezke in flomastre, popravilo peči ali nov pralni stroj. Gospodarski trendi so se medtem spet obrnili, a prošnje za pomoč do danes niso usahnile. Na svojega botra ta trenutek – natanko osem let po skromnih začetkih projekta Botrstvo – čaka 145 otrok.
Z zgolj 30 evri v lepšo prihodnost
Slovenski BDP se je lani po oceni statističnega urada okrepil za pet odstotkov, državni proračun je januarja dosegel 7,6 milijona evrov presežka. »A nimam občutka, da se gospodarska rast preliva do ljudi v socialni stiski,« opozarja prvi obraz Botrstva, predsednica Zveze prijateljev mladine Moste - Polje Anita Ogulin. Vse več je prekarnih (ne)zaposlitev, še vedno je pogosta plačilna nedisciplina, ob kateri so nemočni samostojni podjetniki, mnogi so še vedno odvisni od minimalne plače. Spirala medsebojno povezanih situacij nazadnje marsikomu onemogoča, da bi se izkopal iz revščine. Humanitarne organizacije so pogosto ključna rešilna bilka teh posameznikov, a ne bi smelo biti tako. »Gospodarska rast bi se morala preliti v neko pametno socialno politiko,« Ogulinova trka na vest državnim odločevalcem.
Vendar so bile prav ZPM in druge humanitarne organizacije tiste, ki so v minulih letih neformalno prevzele vlogo socialne države. »Pred osmimi leti si niti v sanjah nisem predstavljala, kakšen projekt bo to,« se ob tokratni obletnici spominja pobudnica projekta Botrstvo Milena Štular. K temu je bržkone pripomogla tudi Jana Vidic, ki tragične in srce parajoče usode otrok vsak ponedeljek skoz radijske valove Vala 202 pripelje iz družbenega dna v srca posameznikov. Val 202 je z javnimi dražbami skakalnih smuči Petra Prevca, superg Luke Dončića ali lokov 2Cellos ter drugih športnih in glasbenih rekvizitov pomagal zbrati več kot 9 milijonov evrov.
Trenutno je v projekt vključenih skoraj 4500 botrov, ki podpirajo več kot 5000 otrok. Vsak, ki si to lahko privošči, je več kot dobrodošel, da z mesečnim nakazilom 30 evrov (ali poljubnim enkratnim zneskom na TRR SI56 0201 2002 0297 991) pomagati otroku, da mu pred vrstniki ne bo več treba skrivati revščine, za katero ni sam kriv.
Ko centri za socialno delo niso servis, ampak ovira
V ZPM so medtem začeli nov projekt Čarobna zima, v sklopu katerega zbirajo denar za zimske počitnice otrok. Ustanovili so tudi dijaški sklad, s pomočjo katerega financirajo dijakom poklic, ki so si ga izbrali, in zanje plačujejo dijaški dom. Trenutno omogočajo bivanje v domu 103 dijakom, glasbeno šolo ali športne treninge pa 59 otrokom.
Starši se lahko na ZPM obrnejo tudi po brezplačno pravno pomoč. »Posameznike pomagamo peljati skozi postopke, da lahko uveljavijo svoje pravice iz javnih sredstev,« pravi odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki ponuja brezplačne pravne nasvete in pomoč. Posameznikom se pomaga prebiti skozi formularje za denimo najem neprofitnega stanovanja, odložiti kakšno izvršbo, predvsem pa opozarja državo na sistemske anomalije. Tako so v minulih letih med drugim dosegli prepoved izvršbe na otroški dodatek ali dvignili cenzus za prejem brezplačnega šolskega kosila. »Problemi pa ostajajo. Velika težava je denimo odsotnost stanovanjske politike, na trgu tako rekoč ni socialnih stanovanj. Poleg tega bi bilo treba ustanoviti tudi poroštveni sklad, ki bi družinam, ki jih doleti denimo smrt ožjega družinskega člana, pomagal pri odplačevanju posojila ali najemnine,« razlaga.
Ključno težavo vidi v odnosu državnih služb do posameznika. Ne glede na relativno dobro urejen sistem pravic iz javnih sredstev država namreč ne nastopa kot servis, temveč nemalokrat postopke posameznikom z neskončno birokratizacijo celo oteži. »Pogosto se srečujemo z uradniki, ki nimajo posluha za pomoč posameznikom,« opisuje.
Tako tudi sama sporoča ministrici in njenemu kabinetu ter direktorjem centrov za socialno delo, da je socialna država nekaj, kar se uresničuje skozi dejanja javnih uslužbencev – in ne skozi potuho humanitarnih organizacij.
