V mislih imam švicarski model oblikovanja vlade. Tudi ta vlada ima le sedem ministrov, ki jih po prejetih volilnih glasovih predlaga pet najmočnejših strank (gre torej za uzakonjeno »veliko« koalicijo), naloge njenega predsednika pa opravlja eden od ministrov, vendar le z enoletnim mandatom. Prednosti te rešitve so predvsem: a) kolektivni vodstveni organ s sedmimi člani praviloma deluje učinkoviteje od številčno močnejših, b) vodje političnih strank niso motivirani za sodelovanje v vladi, v kateri ni prostora za avtokracijo in se jo tudi resno nadzira, zato dajejo pri izbiri njenih članov prednost osebam z ustreznimi menedžerskimi znanji in izkušnjami, s čimer dobi vlada značilnosti »tehnične« vlade, c) parlament lahko vlado bistveno bolje nadzira kot v primeru običajne koalicijske vlade, č) rešitev spodbuja sporazumevanje in ne delitve družbe. Rešitev odločilno prispeva, da je Švica izjemno uspešna in socialno zgledno urejena država, ki kljub pestri nacionalni in verski sestavi skoraj ne pozna notranjih razprtij, s katerimi se sicer prav Slovenci tako močno obremenjujemo.

Pri nas se je parlamentarna demokracija izrodila v strankokracijo, to je v vladavino političnih strank, ki splošne interese države podreja interesom strank in njihovih klientelnih navezav, kar se med drugim odraža v močni korupciji. Sedanja ureditev pa politiki očitno tako zelo ustreza, da se bo močno potrudila, da resnejših sprememb ne bi bilo. Zato predlogi, o katerih razmišljamo v tem zapisu, za zdaj nimajo praktično nobenih obetov, da bi tudi v praksi zaživeli. Uspeh bo že, če vlada, ki jo bomo dobili po junijskih volitvah, ne bo slabša od sedanje, predvsem torej še bolj neoliberalno, to je v podporo osebnemu bogatenju in politični moči kapitala, usmerjena. Če pa tudi na nekoliko daljši rok ne bo resnih sprememb pri upravljanju države, jo bomo dobesedno zapravili. Da se to prepreči, je zmožna zagotoviti le še civilna družba, kar velja še predvsem za njene že delujoče širše organizacije, kot so sindikati, mladina in upokojenci.

S predlogom, ki ga navajam v gornjih vrsticah, sem se javno že nekajkrat oglasil, a od politike doslej nisem zaznal prav nobenega odziva. To niti ne preseneča: za to, da ohranjaš videz demokratičnosti v politiki, ideji, ki ji nisi naklonjen, ne gre javno nasprotovati, pač pa je primerneje, da jo ignoriraš in torej ravnaš, kot da je ni. Ta tehnika zavajanja javnosti je podobno učinkovita kot tista, ki pravi, da desetkrat ponovljeno laž večina javnosti sprejme za resnico. Na te spretnosti kaže biti pozoren v prihodnjih mesecih, saj jih bo politika v tekmi za volilne glasove nedvomno spretno uporabljala.

Andrej Cetinski, Ljubljana