V našem domačem zdravstvenem domu ugotavljam, da je resnica še zelo daleč od tega, kar govori ministrica za zdravje. Zdravniki so ob tem, ko v ambulanti pregledujejo naročene ljudi, še vedno razporejeni za terensko urgenco. Nekateri bolj pogosto, drugi manj. Nekateri morajo med delom večkrat zapustiti ambulanto, drugi manjkrat – tolikokrat, kolikor pač zahtevajo prometne nesreče in podobni dogodki. Teh se žal ne da napovedati. Ob naročanju medicinska sestra vedno opomni, da je na tisti dan zdravnik zadolžen še za terensko urgenco. Včasih se mi zgodi, da na tak dan pridem v prazno čakalnico in sem na vrsti takoj, drugič pa naletim na gnečo in čakam po več ur. In še ko pridem na vrsto, običajno nisem deležna tako dobre obravnave, saj je zdravnik pod večjim stresom zaradi večjega števila čakajočih. Navsezadnje je pod stresom tudi zato, ker je morda ravno videl prizor hude prometne nesreče ali pa kake druge nenadne smrti. Če se sama postavim v njegovo kožo, si kar ne morem predstavljati, kako lahko tako hitro odmisli take strašne prizore in dela naprej.

Kot pacientka s kronično boleznijo si želim, da je zdravnik dostopen in da pri njem dobro deluje naročanje na preglede. Zdi se mi nesprejemljivo, da se ministrica javno hvali z nekimi dosežki, ki se sploh niso uresničili in zaradi katerih še vedno trpi veliko kroničnih bolnikov. Prav je, da se v časopisih opiše resnično stanje in ne tistega, kar želi ministrica. Zagotavljam vam, da v našem zdravstvenem domu to zagotovo ne drži – zdravniki še vedno odhajajo iz ambulant, ko dobijo nujen klic. Želim si, da bo to nekoč drugače urejeno. Do takrat pa bomo prepuščeni čakanju v polnih čakalnicah v upanju, da se zdravnik čim prej vrne s terena in da si prihrani še nekaj energije za čakajoče paciente.

Angela Bajc, Ljubljana