Bijelo Dugme, ki to ni

V ansambel Bijelo Dugme sem se zaljubil na koncertu v Titovih Užicah, ko sem kot dvajsetletnik služil domovini. Bilo je konec leta 1975 ali začetek 1976. Bilo je noro. Nabita dvorana, za tisto obdobje odlično ozvočenje in vsekakor maskota, frontman Željko Bebek. Ko sem po odsluženi vojaščini kupil prvi avto, sem imel vse kasete ansambla Bijelo Dugme, danes pa imam vse zgoščenke iz tistega obdobja. Še vedno jim občasno rad prisluhnem.

Leta so minila in ker je imela partnerica ravno rojstni dan, sem kupil dve vstopnici (tudi ona jih rada posluša). Bil sem malo skeptičen, ker sem nekje prebral izjavo Željka Bebka, da to ni več Bijelo Dugme, ampak Bregović in njegovi trubači. Vedno se rad prepričam sam in to, kar smo videli v Stožicah, nima nobene zveze z rock'n'rollom. Kakšen je rock praktično brez bobnov, bas kitare, klaviatur? Bili so trubači, nekaj godal in Bregovićeva kitara. Niti malo ne spominja na rock, ampak na »trubačko« veselico v Guči.

Novinar je na zadnji strani Dnevnika (10. marca 2018) zapisal, da je skupina navdušila Stožice, kar je daleč od resnice, saj ni bilo pravega vzdušja, razen pri treh, štirih komadih, ki jih je navedel tudi novinar v svojem prispevku. Opazil sem, da je kar nekaj obiskovalcev koncert zapustilo pred koncem. Naj omenim še zelo revno sceno in slabo ozvočenje.

Torej, vsi ljubitelji ansambla Bijelo Dugme, ne nasedajte, ko slišite to ime, ker Bijelo Dugme v živo ne obstaja več.

Zdravko Zajc, Ljubljana