Mirje je bilo še ob koncu 19. stoletja natančno to, kar pove ime – mir. Čeprav ime Mirje izhaja iz latinske besede murus, kar pomeni zid. Naselje se namreč razteza od ostankov rimskega zidu do Gradaščice. In še ob začetku 20. stoletja so bili tam le njive in travniki, pravzaprav posesti Krakovčanov in Trnovčanov, večinoma pa so na njih gojili krompir in zelje.

Slavna je pripovedka, da je po potresu dal najbolj znan ljubljanski zeljar Franc Jakopič na svojo posest na Mirju postaviti zeljarske sode, da so lahko v njih bivali meščani, ki so ostali brez strehe nad glavo. Pozneje so na tej posesti zgradili družinsko hišo Jakopičevih, v katerih je bival tudi slikar Rihard Jakopič, sin zeljarja.

Meščanske vile začele rasti po prvi svetovni vojni

Pozidava Mirja se je začela z gradnjo stavbe obrtne šole, ki so jo dokončali leta 1911. Po prvi svetovni vojni so na nekdanjih njivah začele rasti meščanske vile. Kmalu se je pokazala nuja, da se poimenujejo tudi novonastale ulice. Ena izmed njih je leta 1923 dobila imela Dobrilova ulica, po Juraju Dobrili, poreškem škofu. »Bil je ves plemiški in dostojanstven od nog do krasno izrazitega slovanskega obličja z visokim čelom in mogočnimi obrvmi, ki so se mu vojaško sršile nad mirno pametnimi in odkritosrčnimi očmi,« je Dobrilo v povesti Božji mejniki opisal Ivan Pregelj.

Juraj Dobrila je bil rojen v kmečki družini v osrednji Istri leta 1812, njegovo delovanje pa je bilo pomembno tako za Hrvate kot Slovence v Istri. Striktno se je namreč zavzemal za uporabo hrvaščine in slovenščine, kar se je še posebno priljubilo preprostim Istranom. Ko je maševal v župniji Svetvinčenat, mu je neki star mož zaklical: »Sinko, ti govoriš kot mi!« Med ljudi je pošiljal slovenske in hrvaške knjige, napisal je molitvenik v hrvaščini, bil je tudi med ustanovnimi člani Slovenske matice. Leta 1875 postal tržaško-koprski škof in je naslednjih 20 let delal v slovenskem okolju. Po smrti je vse svoje imetje zapustil v sklad za šolanje revnih otrok. Za kako pomembnega moža ga imajo Hrvati, pove tudi to, da je njegov lik natisnjen na bankovcu za 10 kun.

Plečnikova hiša za dobrega prijatelja

Bil pa je seveda trn v peti Italijanom. Zato ni čudno, da so nemudoma, ko so leta 1941 zasedli Ljubljano, želeli spremeniti tudi ime ulice, ki je nosila njegovo ime. Preimenovati so jo želeli v Gradaško ulico, a so si tik pred spremembo imena premislili in ulica je obdržala ime po hrvaškem duhovniku.

In to vse do leta 1963, ko so hrvaškega duhovnika zamenjali s slovenskim ter jo poimenovali Finžgarjeva ulica. Ta ulica je ena redkih v mestu, ki je dejansko povezana z osebo, po kateri je poimenovana. Fran Saleški Finžgar, pisatelj in duhovnik, je namreč po svoji upokojitvi leta 1936 živel v vili na Dobrilovi 30 (zdaj Finžgarjeva 12), ki si jo je zgradil s prihranki, načrte zanjo pa je naredil Jože Plečnik.

S Plečnikom sta bila prijatelja, saj sta bila soseda v trnovskem župnišču, kjer je služboval Finžgar. Celo tako sta bila navezana, da sta podrla ograjo med Plečnikovo hišo in trnovsko cerkvijo, češ da med prijatelji ni plotov. Zanimivo pa je, da sta se, kljub temu da sta veliko časa preživela skupaj, vse življenje vikala. Maja 1945 je bila hiša močno poškodovana v bombnem napadu, Finžgar pa je bil ranjen in je dva meseca preživel v bolnišnici, izgubil pa je tudi sluh. Finžgar, ki je bil mimogrede prvi duhovnik ljubljanske škofije, ki se je vozil s kolesom, je v hiši živel do smrti leta 1962. Umrl je doma, njegov pogreb pa je spremljala množica ljudi. Na pročelju hiše, kjer je živel, je spominska plošča, prav tako pa tudi na trnovskem župnišču, kjer sta upodobljena skupaj s Jožetom Plečnikom.