Pretekli teden je v klubskem prostoru Slovenske kinoteke potekal za slovenski prostor precej nenavaden dogodek, ki bi lahko sprožil druge tovrstne aktivnosti ali ustvaril vsaj delni premik v mišljenju posameznikov in družbe. Enodnevno razstavo sta pripravila Slovenska kinoteka in nadzorni odbor lastnikov stavbe Delavska zbornica. Predstavljena sta bila projekta Idejna zasnova celovite prenove Delavske zbornice arhitekta Vladimirja Šubica in Izvedena konservatorskorestavratorska dela na kipih Lojzeta Dolinarja. Prvo je diplomska naloga Elide Hostnik, ki jo je pripravila na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, dela na kipih pa je izvedel Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Problemi, a tudi rešitve
Dogodek je vsestransko zanimiv. Gre za aktualno temo, saj letos poteka evropsko leto kulturne dediščine, poleg tega je organiziran samoiniciativno v želji po izboljšanju stanja stavbe ter informiranju, ozaveščanju in seznanjanju lastnikov stavbe in javnosti s tem, kako se ustrezno ravna s stavbno dediščino in ohranja objekt, ki je kulturni spomenik. Razstava je neke vrste pilotni projekt, ki prikazuje enega od načinov, kako se strokovno lotevati problematike večlastniških nepremičnin v središčih mest. Predstavitev tako ni opozorila le na probleme, ampak je obenem ponudila konkretne rešitve za prihodnost, usklajene z dediščino preteklosti.
V strnjeni pozidavi najdemo številne objekte, ki so lahko na prestižnih lokacijah v osrčju mesta in imajo simbolno oziroma spomeniško vrednost, kljub temu pa so z določenih vidikov dotrajani, pomanjkljivo funkcionalni in potrebni celostne prenove. Pogosto so po vsebini hibridni, kar pomeni, da poleg stanovanjske vsebine v njih potekajo zelo raznolike dejavnosti in se zaznava neustrezno prepletanje teh vsebin. Tako je tudi v palači Delavska zbornica, kjer so trenutni uporabniki stavbe Slovenska kinoteka, okrožno sodišče, arhivi Mestne občine Ljubljana, odvetniške pisarne in stanovalci. Objekt je degradiran, pomanjkljivo funkcionalen in ne ponuja pričakovanega udobja svojim uporabnikom in obiskovalcem. Tu in tudi v številnih drugih primerih je še dodaten problem mirujoči promet oziroma primanjkljaj parkirnih prostorov za uporabnike stavbe.
Prenova s trajnostnim pristopom
Palača Delavska zbornica arhitekta Vladimirja Šubica na Miklošičevi cesti v Ljubljani je bila zgrajena leta 1928, dve leti, preden je Šubic začel gradnjo ljubljanskega Nebotičnika, in je kot profana stavbna dediščina razglašena za kulturni spomenik. Študijo idejne zasnove prenove poslovno-stanovanjske stavbe je kot diplomsko nalogo na fakulteti za arhitekturo izdelala Elida Hostnik ob pomoči mentorja Ljuba Laha in somentorja, statika Simona Petrovčiča. Prenova temelji na modelu trajnostnega pristopa, kar pomeni, da skuša upoštevati vse relevantne vidike prenove: arhitekturne, socialne in kulturne pomene obravnavanega prostora ter stavbe, s posebnim ozirom na bivalno udobje uporabnikov stavbe, učinkovito rabo materialov in energije. Ob upoštevanju pričakovanih kulturnovarstvenih pogojev predlog v največji možni meri izkorišča obstoječe danosti objekta in jih s premišljenimi ter subtilnimi posegi nadgrajuje na način, da ne ogrožajo prepoznavnih odlik prostora in stavbe.
Idejna zasnova prenove poslovno-stanovanjske stavbe v celoti ohranja značilna ulična pogleda na palačo z Miklošičeve ceste in iz Čufarjeve ulice ter ob tem upošteva njen kulturni pomen. Predlog celovite prenove predvideva sanacijo neustreznih dozidav in predelav v zadnjih desetletjih. Nove načrtovane vsebine Slovenske kinoteke v stavbi, preplet javnih, poljavnih in zasebnih vsebin obravnavanega objekta, predstavljajo izziv in hkrati priložnost tudi za preobrazbo osrednjega dvoriščnega prostora. Potenciali prenove se kažejo zlasti v preobrazbi in novem oblikovanju dvoriščnega ambienta palače ter v smiselni izrabi neizkoriščenega dela podstrešne etaže. Prav neizkoriščenost podstreh zaradi številnih birokratskih ovir predstavlja velik problem pri celovitih sanacijah stavb in ob tem veliko požarno ogroženost objektov in uporabnikov.
Sožitje med zasebnim in javnim
Z oblikovanjem novega fasadnega ovoja ob dvoriščnih fasadah z balkonskimi ložami in dvigali ob stopniščih, z ozelenitvijo notranjega dvorišča nad novozgrajeno podzemno garažo ter z novo kolesarnico bi bistveno povečali bivalno ugodje stanovalcem, uporabnikom poslovnih prostorov in vsem drugim obiskovalcem stavbe. Umeščene so tudi nove vsebine Slovenske kinoteke – muzej in prostori za digitalizacijo arhivskih gradiv. Ob celoviti prenovi stavbe, ki je kulturni spomenik, bi poleg omenjenih pozitivnih učinkov dosegli tudi posledični dvig njegove tržne vrednosti oziroma vrednosti njegovih posameznih enot. Rešitev želi dokazati tudi, da je sožitje med zasebno in javno vsebino mogoče in da je prav ta problem nekakšen katalizator ideje, ki v prostor vnese novo kakovost.
Drugi del razstave je pokazal vsa potrebna konservatorsko-restavratorska dela za povrnitev podobe skulpturam na strehi stavbe, ki jih je kipar Lojze Dolinar kot okras palače izdelal v letu 1928 in so njen ključni del. Kipi so ulično zelo izpostavljeni, izdelani iz umetnega kamna in predstavljajo ključne panoge človekovega dela: ženska figura s snopom poljedelstvo, moški z različnimi simbolnimi predmeti v rokah promet, rudarstvo, stavbarstvo, livarstvo, kemično industrijo, ženska s predivom pa tekstilno industrijo.
Zaradi izredno slabega stanja skulptur in nevarnosti, ki so jo predstavljale za mimoidoče, je restavratorski center zavoda za varstvo kulturne dediščine v letu 2013 izvedel demontažo skulptur in naslednje leto izdelal in montiral kopije kipov, ki pomembno sooblikujejo ulično podobo Miklošičeve ceste v Ljubljani. Ob tem so bili sanirani tudi atlanti na obeh kamnitih portalih ob Miklošičevi cesti. Ekipa oddelka za kamen in štukaturo ZVKDS v restavratorskem centru je za opravljena dela prejela stanovsko priznanje Mirka Šubica za leto 2015.
V Sloveniji naj bi se zavzemali za uveljavitev celovite prenove, ki presega zgolj energetsko sanacijo stavb. S strateškim dokumentom Arhitekturna politika Slovenije – arhitektura za ljudi (k izvajanju katerega se je zavezala Republika Slovenija julija 2016) smo v Sloveniji prenovo stavb opredelili kot najbolj trajnostno obliko gradnje, ki ohranja naravne vire in prostor, ob tem pa oživlja središča mest in krepi kulturno identiteto. Doseganje teh ciljev pa bo v prihodnosti morala omogočati tudi ustrezna zakonodaja in izboljšan sistem upravljanja večstanovanjskih stavb. Prav tu tiči jedro problematike celostnih prenov večstanovanjskih objektov, saj je zakonodaja toga in »demokratična« v tolikšni meri, da lahko posameznik onemogoča ves razvoj in zavira razvoj vsakršnih pobud preostalih uporabnikov. Rezultat je propadanje dediščine in nezmožnost konsenza zaradi pravnih nedorečenosti, celo kontradiktornosti in ovir.
