Jure Engelsberger, ilustrator, je Gimnazijo Vič obiskoval med letoma 1992 in 1996. Kot je zapisal v zborniku, ki je izšel ob osemdeseti obletnici ustanovitve naše šole, je bila viška gimnazija takrat liberalna in rokenrolska gimnazija, ni bilo ovir za dobre ideje in dogajalo se je marsikaj. Sam je bil soustanovitelj Racije, enega mnogih bendov, ki so v tistem času delovali na šoli. Glasba je bila pomemben del gimnazijske identitete, dijaki so bili privrženci različnih alternativnih glasbenih smeri.
Med urami zgodovine so pisali pesmi
Ni čudno, da se je takrat organiziral prvi Vičstock, koncert, na katerem je nastopila tudi Racija. Jure prav zabavno opiše, kako so dobili idejo za ime skupine – med poukom biologije so si izmenjavali lističe z zamislimi, potem pa je mimo šole po tudi danes glasni, prometni in moteči Tržaški cesti pridrvel policijski avtomobil s prižganimi sirenami in člani benda so se spogledali: Racija!
Med urami zgodovine so pisali pesmi, v petek popoldne hitra kava v Kekcu (baru, ki je med viškimi gimnazijci še danes izjemno priljubljen), nato pa vaja z bendom, namesto prebiranja lekcij iz Headwaya (Juretu je šla angleščina zelo dobro) poslušanje in branje besedil glasbenih skupin. Z veseljem so tudi izkoristili priložnost za kakšno neumnost: pod pretvezo, da gresta na tečaj požarne varnosti, sta se s sošolcem izmuznila iz učilnice za zgodovino na snemanje plošče z bendom.
Šola je bila po Juretovih besedah ustvarjalni laboratorij. Poleg bendov se je oblikovala še gledališka skupina Vicešampioni v orientacijskem teku. K sodelovanju je bil povabljen tudi Jure, a je vlogo v predstavi zavrnil zaradi vaj z bendom – in graje pri fiziki! Dijaki so objavljali revijo Grejpfruit, lahko bi rekli predhodnico Vičwatcha, ki na šoli izhaja danes. Jure razpoloženje na viški gimnaziji v začetku devetdesetih let lepo povzame z besedami: »Leta na gimnaziji so minila, kot bi mignil, a imela so velik vpliv na naše odraščanje, spoznavanje sveta in oblikovanje življenjskega nazora. Na Viču se je širilo obzorje vsak dan – in ne samo na številnih ekskurzijah doma in v tujini. Vsak na gimnaziji se je bolj ali manj imel za intelektualca brez vzvišenosti in je komaj čakal, da se zgodi kaj zanimivega.«
Razredničarka pometala s predsodki
Vič je mladim omogočil, da so razvili svoje talente in kritično misel. V zvezi s tem Jure o svoji razredničarki pravi: »O tem, da je znala Neva (Pirnat) v eni šolski uri odpreti kako aktualno temo o odraščanju in znala pomesti z našimi predsodki o splavu, nezaščiteni spolnosti, smrti ali spoštovanju ter nam nastaviti zrcalo razuma, sploh ne bom govoril. Prisegala je na splošno razgledanost, osebno dostojanstvo ter dobro poznavanje svetovne književnosti s poudarkom na antiki.« Dodaja pa, »da je bila nora na gledališče (v dobrem smislu, seveda) in da smo zaradi nje v času šolanja na Viču imeli vsi v razredu vsa leta obvezni (!) gledališki abonma«.
Lahko si le želimo, da bi se nekaj tega angažmaja preneslo v naš čas, ki je vse preveč po vetru se obračajoč, na videz osredotočen in vse premalo pogumen.
*Juretu se iskreno zahvaljujem, da mi je posodil svoj naslov.
