Kot bi imel za seboj že desetine gledaliških predstav, se je Miha Škrlep, osmošolec iz Osnovne šole Mengeš, vživel v lik Mirka Drenovca in se hudoval nad vdiranjem tujih jezikov v slovenščino. Čistunski Mirko v priredbi komedije Najemnina, za katero je bil Andrej Rozman - Roza nominiran za Grumovo nagrado, živi v denacionaliziranem stanovanju. Skače, krili z rokami, vpije, nagovarja občinstvo, zdi se, da si bo od jeze kar populil lase. Moti ga vsaka tujka, vsaka neslovenska beseda, še navodila na embalaži za testenine v drugih jezikih ga vržejo iz tira.

Oder prinaša svobodo

Zato piše ogorčena pisma v medije in prijave na državne urade. Zavzemanje za čistost slovenske besede privede do takšnega absurda, da zato izgubi vsako službo. Ko ga obišče Nemka Friede (osmošolka Luciana Lazarević), potomka slovenskih staršev, ki ji po denacionalizaciji pripada Mirkovo domovanje, se izkaže, da Mirko ni tako brezmadežen – že deset let ne plačuje najemnine in laže, da je njegova mama še živa, le zato, da dobiva njeno pokojnino. Začnejo se odpirati ideološke teme, Mirko predstavlja partizanski pol, Friede domobranskega.

Ura predstave, med katero je za tehnično brezhibnost skrbela osmošolka Nika Pugelj, se je končala z gromkim aplavzom skoraj polnega kulturnega doma. »Ni bilo težko. Težje je bilo na vajah. Ko prideš na oder, pa vidiš gledalce in veš, da boš zmogel. Imel sem sicer nekaj točk, ko sem se zmotil, pozabil besedilo,« se je jezni in vase zaverovani Mirko prelevil v iskrivega in le malenkost negotovega osnovnošolca Miho, medtem ko mu je mentorica in učiteljica slovenščine Doroteja Šporn prigovarjala, da se je dobro odrezal.

Napak, če so bile, gledalci nismo opazili. »Na odru sem svoboden. Ker uživam v igri. In ker vem, da po trudu sledi plačilo. Prej sem bil le eden od mnogih fantov na šoli,« se je razgovoril Miha, ki ga zanimata tako umetnost kot naravoslovje.

Pohvale mentorice in gledalcev je prejela tudi Luciana, ki je morala zbrati kar nekaj moči, da je svoj značaj potisnila v ozadje in za eno uro postala Friede. »Malo težje se mi je bilo vživeti v lik, ker je Friede precej bolj mirna, potrpežljiva, kot sem jaz. Vesela sem, ko se imajo ljudje med predstavo lepo,« je dejala Luciana, ki si želi nadaljevati igralstvo, a jo zanima še marsikaj drugega. Rada bere in piše, zanimata jo glasba in arhitektura. »Pišem kriminalke, dolge do 60 strani. Skušam posnemati Agatho Christie,« je povedala.

Uporabljamo vse manj besed

Ker predstava Najemnina ni nezahtevna, sploh za nadobudne osnovnošolce, je Doroteja Šporn z učenci debatirala o vsebini. Izdelala je delovni zvezek, ki jih je vodil skozi predstavo. »Pogovarjali smo se, da je v svetu, v katerem skoraj nihče več nič ne misli, dobro že, da sploh kdo kaj misli. Zato je dovolj že, če se gledalci vprašajo, ali je to, kar počne Mirko, ki je pri drugih videl napake, pri sebi pa ne, prav ali ne,« je dejala Doroteja Šporn, ki se ji ne zdi problematično to, da mladi uporabljajo vse več tujk, ampak nekaj drugega. »V besednjaku se manjša število besed. Žalostno je, da ljudje uporabljamo le toliko izrazov, kot jih potrebujemo.« Ker sta Miha in Luciana v predstavi odpirala tudi ideološke teme, se je porodilo vprašanje, kaj tako mladi ljudje mislijo o tem. »Približno vem, za kaj gre, a tega povsem ne razumem. Verjetno je tako: če imaš v družini kakšnega domobranca, imaš boljše mnenje o domobrancih, če imaš partizana, pa o partizanih,« je dejal Miha. Luciana je dodala: »O tem se v šoli še nismo učili. Prebrala sem nekaj knjig o drugi svetovni vojni, a še nimam izoblikovanega mnenja.«