Že pri prevodu druge točke pa je prišlo do prave sabotaže – namreč to točko kodeksa je IARC prevedel tako: »Naj bo vaš dom brez tobačnega dima.« V Zvezi društev za boj proti raku na čelu s prof. dr. Primic-Žakljevo, dr. med., so to prevedli drugače: »Če vendarle kadite, nikar v navzočnosti drugih.« S tem direktno izpodbijajo prvo, najpomembnejšo točko kodeksa, poleg drugih strokovnih napak (navedbe, da rak dojke in materničnega vratu nista povezana s kajenjem, ne držijo). Ne gre za to, da bi se zgodil lapsus pri prevodu, saj sem večkrat opozoril na to nedopustno napako, a očitno odgovorni vztrajajo pri njej, razmnožena je na številnih plakatih. To je preprosto zato, ker se tako imenovana stroka samozadostno zapira vase in se ne odziva niti na utemeljene pripombe in onemogoča razmislek o preventivi raka.

Državni program DPOR niti nima definiranih konkretnih ciljev zmanjševanja rabe tobaka, čeprav so številni raki premo sorazmerni s količino pokajenih cigaret; tako kot tudi srčno-žilne, pljučne in druge bolezni. Javno bi morali redno objavljati padce prodaje cigaret kot izjemno pomembno merilo napredka. Pravzaprav je to eno glavnih meril uspešnosti zdravstva, saj ima tako obsežne posledice. V zgodovini naše države še nismo imeli nobene javnoizobraževalne kampanje na temo škodljivosti cigaret, na vsakoletnih vprašalnikih SZO je pri Sloveniji vedno vse prazno in to ima hude posledice.

V letu 2017 smo sicer po zaslugi ministrstva za zdravje po težkem boju dobili napredno tobačno zakonodajo, ki prepoveduje oglaševanje tobačnih znamk. A poglejte le okrog sebe in videli boste ogromno pepelnikov s tobačnimi znamkami, kljub izrecni prepovedi oglaševanja, poleg vseh logotipov in barv s slogani Enjoy life, You choose (ki so povezani s točno določenimi tobačnimi znamkami), celo pred Onkološkim inštitutom pripadajoči kiosk očitno oglašuje »vodilno« tobačno znamko – kar preverite! A na TIRS (Andrejka Grlić je glavna inšpektorica) niti ne odgovarjajo na številne prijave kršitev ZOUTPI, kaj šele, da bi kakor koli ukrepali.

V letu 2018 imamo še vedno predvideno megalomansko sosesko z imenom Tobačna mesto – kultura življenja (?!), Tobačni Ljubljana je Inštitutu Ekvilib dodelil kar certifikat družini prijazno podjetje, Društvo onkoloških bolnikov vodi bivša tobačna menedžerka, ki se javno ni nikoli distancirala od tobačne industrije (z ostro polemiko v julijski in oktobrski reviji ZZS Isis), da drugih cinizmov ne naštevam, saj tobak ubije vsak dan 10 Slovencev in Slovenk. Moteč je tudi dodani pripis pri kodeksu: Vsakdo ima zdravje v svojih rokah. To je problematično zaradi številnih ljudi, ki so že močno zasvojeni z nikotinom – s tem se vso odgovornost za raka preloži na njih in povsem odveže odgovornosti pravega krivca, tobačno industrijo, ki jim je to trdo drogo podtaknila v rosno mladih letih.

Tik pred tednom boja proti raku smo po povzetem članku iz Spiegla, o tem žal ni poročal niti en slovenski novinar, prebrali o tem, da so se tožbi proti tobačni industriji za naklepni umor pridružile vse univerzitetne klinike na Nizozemskem (od 17 evropskih držav, ki v tožbah sodelujejo), tudi priznani onkološki inštitut van Leeuwenhoeka, vsa poklicna združenja onkologov, vseh ostalih zdravniških strok in društev onkoloških bolnikov. Torej se marsikje to temo že dobro razume. Vidite očiten razkorak med nizozemskimi zdravstvenimi ustanovami in zdravstvenimi delavci ter slovensko stroko? Pri nas pa že tri leta in pol zaman čakam(o) na izjavo o generaciji brez tobaka – ne SZD ne ZZS nista zavzela simboličnega stališča medicinske stroke.

Dobivam občutek, da so na odgovornih mestih tudi takšni, ki enostavno nočejo, kot je rokometni trener Vujović nekoč zavpil: »Vi nočete!« Bolečina drugega pač ne boli, a pri vsem skupaj gre predvsem za vprašanje namena.

Luka Šolmajer, Ljubljana