Tako se namreč bere in razume aktualni odgovor državne volilne komisije (Dnevnik, 9. marca 2018). Kljub popolnoma jasnemu 75. členu zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/2006-UPB1), ki nedvoumno določa: »Ko volilec izpolni glasovnico, jo odda v glasovalno skrinjico in odide z volišča.«

Naj bi torej volilke in volilci poslej smeli nekaznovano obdržati (hote ali nehote) »svojo« glasovnico, ki jo dobimo na volišču? Kar tako ali pa za spomin? Le še v glasovalno kabino moramo iti z njo in se tam malo delati, da jo obkrožujemo. Glasovnico, ne kabine. Nato pa z glasovnico vred kar neposredno oditi z volišča, jo prazno (neobkroženo) proti plačilu ali pa kar brezplačno (če mu kaj dolgujemo denimo) izročiti svojemu ali konkurenčnemu politkomisarju (ponudba-povpraševanje ali kdo da več…), ki isto glasovnico preda naslednjemu volilcu, ta pa jo mora obkrožiti po politkomisarjevi želji, navodilu ali kar zahtevi. Potem se mora omenjeni volilec podati le še na volišče s taisto, varno skrito in vnaprej obkroženo glasovnico prvega volilca. Na volišču pa tako ali tako prejme novo – »svojo« glasovnico in gre z obema (eno skrito in eno vročeno od volilnega odbora) v glasovalno kabino. Tam ju, ker je glasovanje tajno, neopaženo zamenja takole: »svojo« prazno, tj. neobkroženo spravi v žep ali v torbico, prejšnjo, to je prvotno in vnaprej obkroženo glasovnico, pa zmagovalno spusti v glasovalno skrinjico.

Da to ni mogoče, porečete, ker da je za to treba imeti dobro organiziran podporni aparat. Jeh, le kdo, če ne politične stranke, ima »dobro organiziran podporni aparat« – mrežo članstva in drugih.

Dober scenarij za katerega od nadebudnih bestselerskih režiserjev, mar ne?

In da ne bo sprenevedanja, tako se tudi v resnici dogaja. Vse na osnovi zakona in poslej še z varnim pokritjem njegove interpretacije po državni volilni komisiji in njej podrejenih volilnih organih (komisijah in odborih), katerih predsedniki in namestniki so praviloma sodniki, torej pravniki. Preostali člani pa so imenovani na podlagi predlogov na zadnjih volitvah zmagovitih političnih strank; tudi na podlagi zakona, namesto da bi volilne organe zasedali volilke in volilci, postavljeni po strokovnih parametrih. Morda bo zdaj dežurnim komentatorjem vendarle jasno, zakaj sta dve medsebojno nasprotni politični stranki redno in vedno (!) v evropskem parlamentu, v državnem zboru, v državnem svetu, v občinskih svetih, v nadzornih svetih, in to ob več kot 90 uradno registriranih političnih strankah v Sloveniji.

Da bi vedeli, spoštovani bralci in bralke, pri čem »neposredno« sodelujete, ko se podajate na svoja volišča, si dobro preberite moji pismi, objavljeni v Dnevniku (Kredibilnost in legalnost referendumov?, 24. februarja 2017, in Javna vprašanja državni volilni komisiji, 3. marca 2018). Ali pa v strokovni pravni reviji IUS-INFO moj članek, objavljen že 26. oktobra 2012, z naslovom Predvolilna zgodba: Teza ene prazne glasovnice. A se kljub seznanitvi stroke ni spremenilo prav nič. Nasprotno, z uvodoma omenjenim odgovorom državne volilne komisije je slednja formalnopravno tovrstna kazniva dejanja potrdila kot zakonita in tako nesankcionirano dopustna (!), malodane priporočena. V resnici je to le še ena volilno-referendumska farsa.

Z vzorci zahodnih demokracij torej zavestno prevzemamo tudi vzorce zahodnih goljufij. Zakaj se potem sploh pritožujemo zoper nebrzdano korupcijo, ko pa je očitno, da se ta začne in tako rekoč z zakonom uvede že s samimi volitvami in referendumi?

Ida Čuden Rebula, Sežana