O kritikah protekcionističnih ukrepov je bilo napisanega že veliko. Ekonomisti so enotnega mnenja, da tarife ne bodo imele pozitivnega učinka na ameriško gospodarstvo, predvsem pa ni mogoča zmaga v carinski vojni, o lahkotnosti katere nas je na twitterju pred dnevi razsvetljeval Trump. Morda bo na kratki rok pridobila ameriška jeklarska industrija, ki zaposluje okoli 150.000 ljudi, a posledice višjih cen bodo občutili drugi deležniki – porabniki jekla, kjer je zaposlenih kar 6,5 milijona Američanov.
Vtis o krivici, ki naj bi se godila Američanom, izhaja iz vse večjega deficita v zunanji trgovini. Profesor Roach z Univerze Yale je že ob januarski uvedbi tarif na solarne panele in pralne stroje poudaril, da je srž ogromnega ameriškega zunanjetrgovinskega primanjkljaja v obsežni potrebi po tujem kapitalu, ki ob nenehni želji po rasti domače potrošnje nadomešča manko domačih prihrankov. Z uvedbo stimulativnih fiskalnih ukrepov bodo v ZDA povečali proračunski primanjkljaj, s čimer se bo potreba po prihrankih v prihodnje le še povečala. Poleg tega morajo v ZDA računati s povratnimi ukrepi drugih držav, kar bo dodatno poslabšalo njihov zunanjetrgovinski položaj.
A preden sprejmemo pesimističen scenarij carinskih vojn, ki bi vsekakor imele negativen vpliv na globalno ekonomijo, si orišimo alternativen scenarij. Dejstvo, da je Trump iz nove ureditve izvzel Kanado in Mehiko, dopušča interpretacijo, da na svojstven način gradi izhodišča za pogajanja o spremembah severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma, znanega pod kratico NAFTA. Še več, Trump dopušča možnost za »skesanje« tudi drugim državam, če dokažejo, da njihovi izdelki ne škodijo ameriški nacionalni varnosti. Trumpovo ravnanje spominja na Reaganovo predsednikovanje sredi 80. let prejšnjega stoletja. Tudi Reagan je poskušal omejiti uvoz v ZDA, v končni fazi pa dosegel, da so številne države pristopile k pogajalski mizi in se dogovorile o novem bilateralnem trgovinskem sporazumu. Takrat je vlogo pogajalca v Reaganovi administraciji opravljal Robert Lighthizer, ki ga je k sebi za trgovinskega predstavnika vzel tudi Donald Trump. Je vse skupaj morda le poskus, da Trump z velikim pompom in soočenji s posameznimi državami doseže nekaj manjših ugodnosti za ZDA?