Nekateri pravijo, da velikost šteje. In da je večje zagotovo tudi boljše. Marsikdo se s tem ne strinja, zato so debate o tej temi neskončne. Celo ko beseda nanese na avtomobile, se krešejo mnenja, ali so večji boljši od manjših, je pa res, da so večji zaradi svoje velikosti deležni večjega spoštovanja na cesti. Toda tudi majhno je lahko dobro in spoštovanja vredno. To je skušal dokazati malo znani štirikolesnik, ki sliši na ime peel P50 in so ga v prvotni podobi izdelovali med letoma 1962 in 1965. In kaj je na njem tako posebnega, se boste zagotovo vprašali. Njegove mere. Z dolžino 134, širino 99 in višino 100 centimetrov je v Guinnessovo knjigo rekordov vpisan kot najmanjši serijski avto na svetu.
Peel je sicer podjetje, ki ga je sredi 50. let minulega stoletja na otoku Man ustanovil Cyril Cannell, ki je med drugo svetovno vojno sodeloval pri proizvodnji vojaških letal. V tistem času so steklena vlakna postajala vse bolj priljubljena, da jih lahko uporabljajo tudi pri avtomobilih, pa je izvedel, ko je obiskal ZDA. Otok Man je sicer še danes znan po motociklistični dirki, ki vsako leta terja kakšno smrtno žrtev, zato ni čudno, da se je nadarjeni inženir nekaj časa ukvarjal z izdelavo okvirjev za motorje. To so bili časi, ko avtomobili v Veliki Britaniji še niso bili priljubljeni, večino pa so jih izdelali za potrebe tujine. Tudi Cyrila je vse bolj zanimala proizvodnja avtomobilov, a je nujno potreboval sredstva za njihov razvoj in bil razočaran, ko je lokalna oblast njegovo prošnjo po finančni pomoči zavrnila.
Vanj se je komajda stlačil en odrasel moški
Ker za velik avto ni imel denarja, se je odločil za manjšega in tako je leta 1955 predstavil prototip majhnega avtomobila s tremi kolesi in 325-kubičnim motorjem. A pri tem se ni ustavil. Zastavil si je vprašanje, kako majhen je pravzaprav lahko avto, pri tem pa še vedno uporaben. Odgovor je ponudil P50. Malček, v katerega se je komajda stlačil en odrasel moški, je leta 1962 na salonu v Londonu požel ogromno zanimanja, Cyrila pa je spodbudil, da je projekt nadaljeval, saj se prototip s svojimi voznimi lastnostmi ni ravno izkazal. Ko ga je nadgradil in vanj vgradil 4,5 konja močan motor, je prodajno pot začel s ceno vsega 199 funtov in sloganom »Skorajda cenejši kot hoja«.
Po želji je bil lahko obarvan v belo, modro, rdečo ali rumeno, približno 50 proizvedenih pa je zlahka našlo kupca, pa čeprav je bilo ob vozniku dovolj prostora le še za kakšno vrečko po nakupih špecerije. Imel je maksimalno hitrost 60 km/h, povprečno porabo pa 2,8 litra. Njegova posebnost je bila tudi, da ni imel vzvratne prestave, je pa zato imel zadaj kljuko, da ga je lahko voznik v kakšni ozki uličici kar sam obrnil. Ker je bila medosna razdalja kratka, pnevmatike pa majhne, je bila vožnja po cestišču, ki ni bilo gladko, nočna mora, sedež pa sploh ni imel prevleke. Da je bil glasen in poln vibracij, mu prav tako niso šteli v dobro. Toda avto so močno promovirali, z njim se je Cyril celo zapeljal v stolpnico v Blackpoolu in kilometre nabiral po nadstropjih. Prodajati so ga želeli tudi onkraj luže, kjer pa se je na testni vožnji prevrnil, ker pa je voznik ostal nepoškodovan, so mu prižgali zeleno luč. Toda mestni avto ni doživel prodajne renesanse, P50 z oznako 50 pa je bil zadnji, ki je leta 1965 zapustil tekoči trak tovarne.
Zbiratelji navdušeni, na dražbi dosegel ceno 176.000 dolarjev
A to še zdaleč ne pomeni, da so nanj pozabili. Uradno se jih na cestah še vedno vozi 27, vse bolj pa postajajo priljubljeni med zbiralci. Tako ni presenetljivo, da so enega predlani na dražbi prodali za astronomskih 176.000 ameriških dolarjev. Da zgodba o peelu ne bo pozabljena, pa sta poskrbela Gary Hillman in Faizal Khan, ki sta kupila podjetje in z letom 2010 obudila njegovo proizvodnjo. Čeprav je na prvi pogled novi P50 – vsakega izdelajo ročno – videti kot originalni, pa je tehnološko nadgrajen, saj je dobil novo vzmetenje, volanski mehanizem in agregat, prav tako vzvratno prestavo, kupcem pa sta na voljo dve različici – bencinsko ali električno gnana. Seveda ni več tako zelo poceni, saj je zanj treba odšteti dobrih 14.000 funtov.
Novodobni interes za P50 je tudi posledica kultne angleške televizijske serije Top Gear, v kateri je voditelj Jeremy Clarkson z vožnjo po londonskih ulicah skušal dokazati njegovo vsakodnevno uporabnost. Že samo to, da se mu je pri višini 1,96 metra uspelo namestiti v sedež, je bil svojevrsten podvig. »Vsi, s katerimi sem govoril in so že slišali za P50 ali ga videli v oddaji Top Gear, mi želijo zastaviti nekaj vprašanj in se z malčkom fotografirati. Vendarle je najmanjši avto na svetu in zaradi tega prava zanimivost,« je dejal eden izmed ponosnih lastnikov avtomobila, ki še danes prebuja nasprotujoča si čustva. Nekateri ga obožujejo, spet drugi so glasni v prepričanju, da to sploh ni avtomobil. Med kupci novega sta tudi dubajski princ in abudabijski šejk, ki naj bi se z električno gnanim vozil kar po svoji razkošni vili. Prav zaradi dejstva, da ga poganja električni motor, pa v novem P50 mnogi vidijo rešitev za vožnjo v številnih s prometom zasičenih velemestih.
