Za mnenje smo povprašali pisca besedil, novinarja, popotnika, glasbenika in univerzitetnega diplomiranega teologa Roka Terkaja - Trkaja ter novinarja, radijskega delavca in večnega cinika, pa vendar optimista, Miho Šaleharja, ki trdita, da ne.
Problem je iztrošenost
Trkajevo mnenje je, da je sta iztrošenost in nekvalitetnost problema današnje estrade. Po njegovem mnenju si je mogla včasih oseba slavo zaslužiti s svojim karakterjem, znanjem, karizmo in predvsem s kvalitetnim nastopom. Za primer navaja slavnega filozofa Aristotela in umetnika Michelangela, ki sta s svojim delom in trudom spreminjala tako tisti kot prihodnji čas. Po njegovem mnenju je danes dovolj, če se nekdo samo prijavi na resničnostni šov in upa na naklonjene gledalce.
Rok Terkaj - Trkaj pravi, da danes ni več treba biti talentiran, ampak da je treba samo biti. Za izgubo kvalitetne estrade krivi rumeni tisk in to jasno pokaže z verzom: »Ščijem ti po cajtngu, evo ti rumenga tiska!« Po njegovem mnenju lahko danes medijsko prepoznaven postane vsak teleban, če se le dovolj izpostavlja fotografskim objektivom ali pa ima za seboj dovolj neumno zgodbo. Trkaja moti tudi nekritičnost publike, ki s tem dopušča, da je nekdo »sicer kreten, vendar mu je uspelo priti na naslovnico rumenega časopisa, torej mu je uspelo«, saj je s tem postal v očeh te nekritične publike idol.
Slava sama po sebi ni vrlina
Po njegovem ni problem to, da so estradniki tudi vzorniki, ampak to, da to vlogo prevzemajo napačni ljudje. Narobe se mu zdi, da lahko danes z računalnikom prirejamo dejanski talent neke zvezde in s tem postavljamo nedosegljive cilje tistim, ki jim je ta zvezda vzor. Opozarja, da si morajo mladi prizadevati in oblikovati karakter, vrline, se truditi s svojimi konjički, da bodo čim boljši, a ne zaradi slave. Izurjena vrlina je po njegovem mnenju vredna slave, slava sama po sebi pa ni nobena vrlina. »Raje mislite s svojo glavo, zato jo nosimo na vratu.«
Miha Šalehar pa trdi, da so estradni subjekti vsi, ki se ukvarjajo s tem, da bi publiko razvedrili. Ugotavlja, da se je meja med tipičnimi estradniki, kot so pevci in igralci, ter zabavljači publike, kot so novinarji, zabrisala. Po njegovem mnenju se spreminja predvsem naše dojemanje, kaj slavimo in označujemo za dovolj nadpovprečno, da nekoga postavimo v vlogo slavnega. Pravi, da so bili to nekoč vladarji z dovolj veliko močjo in prepoznavnostjo, nato umetniki in znanstveniki, danes pa so z razvojem množične kulture to postali pevci ter igralci.
Kultura povprečništva
Po mnenju Mihe Šaleharja je bila z nastankom družbenih omrežji in resničnostnih šovov rojena kultura povprečništva. Po drugi strani pa meni, da kvalitetni glasbeniki obstajajo, ampak so se zaradi pomanjkanja kvalitetnih medijev umaknili iz osrednjega medijskega prostora. Pravi, da je bilo prej bolje, ker je bilo manj medijev, ki pa so bili strokovneje podkovani in nekvalitetni produkti niso prišli toliko v ospredje. Za izgubo kvalitetne estrade na neki način krivi javne medije, ki namenjajo premalo prostora izvajalcem, kot so Prismojeni profesorji bluza. Opaža, da je danes na sceni preveč tako imenovanih ekshibicionističnih ničetov, katerih edini produkt je samopromocija. V ospredju ni več kvaliteten produkt, ampak sprevržena oblika sampromocije.
Estrada torej je in je ni. Vedno je bila, a nikoli nismo vedeli točnega pomena te besede in kdo se skriva za njo. V vsej tej zmedi pa bi moral veliko vlogo odigrati šolski sistem, ki bi moral mlade usmerjati h kritični presoji informacij, ki jih ponuja današnji medijski prostor. Tako bi ljudje prenehali slediti nekvalitetnim in praznim vsebinam, temu bi se prilagodil tudi medijski prostor in preusmeril svojo pozornost na izvajalce, ki bi si zaslužili naziv estrada.
