Francoski predsednik Emmanuel Macron namerava do poletja z dekretom, se pravi hitro, brez zapletenega parlamentarnega postopka, izpeljati temeljito reformo francoskih železnic. Glavni razlog je, da bo Francija po letu 2020 dovolila tujo konkurenco vlakov. Stroški za enega strojevodjo pa so recimo v Franciji za kar 40 odstotkov višji kot na nemških vlakih, med drugim zato, ker se morajo na francoskih železnicah ob zapletenih pravilih strojevodje pogosteje menjavati.
Odprava posebnega statusa železničarjev, ki jih imajo mnogi Francozi predvsem zaradi ugodnega upokojevanja za privilegirane, je bila pretrd oreh za vsako od prejšnjih vlad. Železničarji namreč lahko blokirajo vse vlake v Franciji, kot se je to zgodilo leta 1995 proti tedanji desničarski vladi, ki se je tedaj morala odpovedati celotni reformi javnega sektorja. A Macron meni, da so razmere na francoskih železnicah, ki so državno podjetje, alarmantne. Nastopa kot branik uporabnikov, ki za vožnjo z vlakom plačujejo čedalje več, storitve pa so ob pogostih okvarah in zamudah vse slabše (sicer v Franciji medkrajevnih avtobusov skoraj ni). Proge so večinoma zastarele, poleg tega je – predvsem zaradi velikih stroškov hitrega vlaka TGV – dolg železnice narasel že na 50 milijard evrov.
Najglasnejši na stavki javnega sektorja 22. marca
Gre za nov velik izziv za mladega francoskega predsednika, ki mu je lani z dekretom uspelo vsiliti reformo delovne zakonodaje. Sindikatom in levici namreč takrat ni uspelo mobilizirati množic proti novemu zakonu o delu, tudi zato ne, ker je del sindikatov menil, da bo več dosegel s pogajanji z vlado, kar se je le deloma uresničilo. Železničarji pa se nameravajo že prihodnji teden upreti reformi železnic, zlasti pa 22. marca, ko bo velika stavka javnega sektorja in bodo v prvih bojnih vrstah. Prepričani so, da s tem, ko branijo svoj privilegirani status, branijo vse Francoze pred neoliberalnimi reformami javnega sektorja – podobno kot leta 1995. Na tak način si poskušajo pridobiti naklonjenost Francozov. Železničarji se tudi branijo, da delajo v težkih razmerah.
A po mnenju dveh tretjin Francozov je privilegij železničarjev – denimo da se lahko upokojijo že pri 52 letih, deset let prej kot drugi – nepravičen. Macron je to nedavno na salonu kmetijstva takole izpostavil: »Ne morem imeti na eni strani kmetov, ki nimajo dopusta, pogosto tudi ne pokojnine, ob tem pa reči: statusa železničarjev ni treba spremeniti.«
Dvom o Macronovem uspehu
Sicer vlada noče nobenemu zaposlenemu odvzeti že pridobljenega statusa, pač pa le doseči, da se bodo novi železničarji zaposlovali pod enakimi pogoji kot drugi Francozi. Tudi zato Macron in vlada stavita na podporo javnega mnenja. Poleg tega se bosta poskušala pogovarjati s sindikati, da bi vsaj nekateri med njimi pristali na reformo železnic v zameno za nekatera manjša vladna popuščanja. V levičarskem sindikatu CGT sicer pravijo, da so v bran posebnega statusa železničarjev pripravljeni stavkati tudi »ves mesec«, Macron pa je prepričan, da mu bo z reformo železnic uspelo tudi zato, ker je opozicija v skupščini šibka, sindikati pa vsaj za zdaj niso enotni. Toda Francozi so do možnosti njegovega uspeha skeptični, kar ponazarja tudi misel, da v Franciji obstajata dve vrsti norcev: eni mislijo, da so Napoleon, drugi pa hočejo reformirati železnice.
