Medtem ko je po Ljubljani mogoče videti številne skupine turistov in njihovih vodnikov, so nekoliko manj vidne feministične poti glavnega mesta, po katerih od lanskega poletja vodi Inštitut za urbano kulturo. V soorganizaciji z Rdečimi zorami, ki so včeraj podelile bodečo nežo za najbolj seksistično izjavo leta, bodo dan žena zaznamovali tudi na tak način. Poleg tega bo v Ljubljani še več dogodkov v duhu boja za enakopravnost žensk, popoldne tudi protest mladinske organizacije Iskra.
Le pet rednih članic v SAZU
Na feministični turi lahko danes med 14. in 16. uro obiskovalci spoznajo zgodbe mnogih žensk, ki so prezrte ali premalo poznane. Da to drži, priča statistika. Kot pravi Jasmina Jerant, vodnica po feministični turi, sta le dva odstotka spomenikov v Ljubljani poimenovana po ženskah in trije odstotki ulic, od tega le ena v središču mesta, pa še ta je majhna in skrita pri Maxiju ter bolj spominja na dovozno pot. Poimenovana je po Josipini Turnograjski, prvi slovenski pisateljici in skladateljici, ki je na začetku 19. stoletja veliko snovi črpala iz slovanske mitologije.
»Njeni ženski liki so bili močni. Sprejemali so odločitve, ko se moški niso mogli odločiti. Tudi v vojnah. V tistem času je bila precej brana, zdaj se pa ne govori veliko o njej. Čeprav je v dveh letih napisala 40 novel,« je povedala Jasmina Jerant in dodala, da se malokrat pojavlja v šolskih gradivih. Njeno najbolj znano delo je Nedolžnost in sila, ki jo je posvetila Veroniki Deseniški.
Prav zaradi odsotnosti ženskih obeležij so lani poleti začeli organizirati ture, na katerih predstavijo življenje in delo marsikatere prezrte ženske. Ker prav veliko ženskih spomenikov ne morejo pokazati, se med dvournim sprehodom od vodnjaka pri akademiji za glasbo do Magistrata ustavijo pred stavbami, povezanimi z ženskami, ki so bile dejavne na različnih področjih. Njihove zgodbe segajo do 2000 let v zgodovino, največ pa jih je iz obdobja od 19. stoletja do danes. Med drugim lahko obiskovalci slišijo, kako pomembno je bilo feministično gibanje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Da je bil v Ljubljani prvi filmski LGBT-festival v Evropi in tudi, da je v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) le pet žensk od več kot devetdesetih rednih članic in članov.
Ko se ustavijo pred Trančo, obiskovalci slišijo precej o čarovniških procesih, Veroniki Deseniški in Marini Češarek, ki so ju ubili. Češarkovi so odsekali glavo, čeprav je imela šest otrok in je nosila še sedmega. Pri majhnem doprsnem kipu pesnice Lili Novy izvedo, kako uporniški je bil njen duh. Na začetku 20. stoletja je sama hodila v kavarne, kar je bilo v tistem času nezaslišano, saj so družbene norme velevale, da mora imeti ženska moško spremstvo. Sprva je pisala v nemščini, nato tudi v slovenščini, od leta 1941 naprej pa zaradi upora proti okupatorjem le še v slovenskem jeziku.
Včasih na grmado, danes po nakupih
»Ker se ni pustila stlačiti v kalupe, so ji govorili nora grofica. Njena prva pesniška zbirka je bila izdana, ko je imela 56 let, druga po smrti, monografija pa 12 let po tem, ko je umrla,« je razlagala Jasmina Jerant in dodala, da je z njo povezan tudi razlog, zakaj na Starem trgu ne obstaja hišna številka 13. »A to naj ostane skrivnost do naše ture,« se je skrivnostno nasmehnila.
Ženske so včasih zažigali na grmadi. Mar se danes tisto, čemur so včasih rekli grmada, ne izraža le na drugačen način in v drugačni obliki, pomen pa je ostal podoben? »Absolutno. Ta sistem mišljenja še vedno obstaja. Danes je le izraznost bolj subtilna, zato jo je včasih težje prepoznati. Glavni problem je novi konservativizem, ki stvari preobrača,« je dejala Jerantova, ki ni mogla mimo akcije Študentske organizacije v Ljubljani, ki je študentkam za dan žena »poklonila« izlet po nakupih v Gradec. »Veste, kakšen boj so morale biti ženske, da so se lahko izobraževale? Potem nam pa študentska organizacija pravi, naj gremo nakupovat v Gradec. Škoda komentarja.«
