Vprašam se, ali je bilo vse to potrebno in kaj je bil vzrok za takšno dejanje. Moj sosed pravi, da je temu botrovala naša nerazumna nacionalistična zagnanost pri tem, ko smo dobili svojo državo, v smislu: zdaj smo gospodarji na svojem in nihče nam nič ne more. Če bi v procesu sprejemanja zakona o tujcih bilo malo več posluha v parlamentu, bi se vsemu temu lahko izognili že na samem začetku, in sicer bi to lahko storili že tedaj, ko je ustavno sodišče Slovenije o tem izreklo svojo sodbo. A kar je bilo, je bilo, v parlamentu se je o tem mnogo debatiralo v prazno, še posebej se je manipuliralo s pripadniki JLA. Žal ni bilo ne volje ne pametne odločitve, ki bi glede tega prinesla nov dober zakon. Nihče tudi ni predvidel, kaj se bo še dogajalo. Ali je bilo treba, da evropsko sodišče primora Slovenijo sprejeti zelo slab zakon o mizerni odškodnini?
Danes se sprašujemo, zakaj smo Slovenci tako fobični in ne sprejemamo tujcev. V Sloveniji je leta 1990 živelo okoli 250.000 ljudi s poreklom iz drugih republik nekdanje SFRJ. Sprašujem se, zakaj so bili tu, si ustvarili družine in domove. Vemo, da je Slovenija v času od 1950 do 1990 zgradila veliko industrije, za katero pa ni imela dovolj delovne sile. Na javne razpise za delovna mesta so zato prihajali iz vseh koncev nekdanje skupne države. Enak problem ima Slovenija še danes v mnogih panogah – od zdravnikov do voznikov kamionov. Danes je tudi nerazumljivo zapleten proces pridobiti delovno dovoljenje, vizum za prebivanje ali verificiranje univerzitetne diplome ali doktorata. Za zdravnike na primer se lahko tak proces zavleče tudi do enega leta, v drugih evropskih državah so ti postopki mnogo krajši in enostavnejši. Potem pa se sprašujemo, zakaj nam mladi bežijo v tujino.
Znanci mi pripovedujejo, da vsi po vrsti od državnega odvetnika dobivajo negativne odgovore na tožbe za dodatno odškodnino. Ponudbe sodišča o mediaciji državno odvetništvo vztrajno zavrača. Najbolj skrb zbujajoče je to, da so si vsi teksti o zavrnitvah zelo podobni. V nekaterih primerih jim celo zagode tiskarski škrat, pa se v tekstu na primer pojavi kranjska upravna enota namesto brežiška… »To je napaka strojepiske, ki je pri prepisovanju pozabila spremeniti ime kraja,« se po navadi glasi pojasnilo.
Hvala za takšno politično neodvisno sodišče. Proces bo ponovno potekal več let na vseh možnih slovenskih sodiščih in končno spet na evropskem. Čemu? Ali ni bila Slovenija enkrat tam že opozorjena, da človekove pravice niso kar tako zajamčene vsem? Žal so bili mnogi ob izbrisu stari že 40 ali 50 let in tega procesa ne bodo dočakali živi.
Dragan Petrović, Ljubljana
