Nedeljsko zmagoslavje koroških socialnih demokratov (SPÖ) pod vodstvom deželnega glavarja Petra Kaiserja so danes prešteti glasovi po pošti še polepšali in podaljšali. Prinesli so jim namreč nekaj novih desetink odstotka glasov, ravno dovolj, da so dobili dodatni, osemnajsti sedež v deželnem zboru. Tega oziroma svoj sedmi sedež je izgubila ljudska stranka (ÖVP). Koalicija proti SPÖ, o kateri so pred volitvami sanjali svobodnjaki (FPÖ), zdaj torej niti teoretično ni več mogoča, saj imajo druge tri stranke v 36-članskem celovškem parlamentu skupaj enako število sedežev kot SPÖ: FPÖ devet, ÖVP šest in Team Koroška tri.
Polom Zelenih
Skoraj 48 odstotkov glasov in polovica mandatov je dosežek, kakršnega Kaiserjevim socialnim demokratom javnomnenjske poizvedbe niso napovedale, pa tudi sami nanj pravzaprav niso računali. In je najboljši po letu 1984, ko je SPÖ dobila nekaj manj kot 52 odstotkov glasov. Koroška je zdaj najbolj rdeča avstrijska dežela, bolj rdeča od Gradiščanske in Dunaja, kjer so večino časa po drugi svetovni vojni imeli socialdemokratske glavarje oziroma župane. Analize volilnih tokov so pokazale, da so socialni demokrati največ pridobili pri tistih, ki na prejšnjih deželnih volitvah niso glasovali, in pri nekdanjih volilcih Zelenih. Ti so tokrat na Koroškem, podobno kot lani na zveznih volitvah, doživeli popoln polom: z dobrih 12 odstotkov leta 2013 so padli na pičle tri odstotke glasov in izpadli iz deželnega zbora.
S tem je brez možnosti za mandat ostalo tudi nekaj predstavnikov slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem, ki so kandidirali na listi Zelenih. Tudi liberalcem (Neos) se v deželni zbor ni posrečilo uvrstiti (na njihovi listi je, med drugimi, kandidiral Gabriel Hribar), je pa vanj na listi SPÖ prišla Ana Blatnik. Drugače so predstavniki koroških Slovencev z izidom volitev zadovoljni, saj ocenjujejo, da je Kaiser zagotovilo za nadaljevanje politike dialoga z manjšinsko narodnostno skupnostjo.
S kom v koalicijo?
Poleg Zelenih sta največji poraženki koroških volitev obe dunajski vladni stranki. Ljudska stranka po dveh letošnjih zmagoslavjih (na Spodnjeavstrijskem in Tirolskem) tokrat ni napredovala niti za las, medtem ko so svobodnjaki nekaj pridobili, a krepko zaostali za lastnimi pričakovanji in dosežki iz časov Jörga Haiderja pred več kot desetletjem. V določeni meri je najbrž relativni neuspeh svobodnjakov mogoče pripisati v zadnjih letih bolj sproščenim odnosom med večinskim narodom in narodnostno skupnostjo na avstrijskem Koroškem.
Ker je bilo z lansko spremembo deželne ustave odpravljeno paritetno zastopstvo strank v deželni vladi oziroma znameniti proporc (po katerem so vse stranke, ki so prišle v deželni zbor, imele pravico do ustreznega števila resorjev v vladi), bi lahko Kaiser poskusil celo z enostrankarskim kabinetom. Ker pa bi v tem primeru deželni glavar lahko računal na enoten kljubovalni nastop opozicijskih strank, bo eno izmed njih raje poskušal pritegniti k sodelovanju. Svobodnjaki ne bodo njegova prva izbira, čeprav vnaprej možnosti koalicije z njimi ne izključuje.
