V knjigi Zgodbe dežjaHajrudina Ramadana je natisnjeno tudi nenavadno »pismo neznanemu bralcu«, ki opisuje edinstvenost književnega festivala Na pol poti v Užicah oziroma njegovega posebnega programa z naslovom Vsakdo ima nekoga, ki ga ni. V okviru tega programa gostujoči pisatelj predstavi manj znanega pisateljskega kolega, ki najbolje predstavlja okolje, iz katerega prihaja. Nenad Veličković je nekoč užiškemu občinstvu povedal zgodbo o Hajrudinu Ramadanu…
Nezaznamovana domišljija v času vojne
Prvenec Zgodbe dežja Hajrudina Ramadana, dolgoletnega novinarja in urednika Radia Sarajevo, ki je svoje delo nemoteno opravljal tudi ves vojni čas, je izšel takoj po koncu vojne v Bosni leta 1996 in kmalu obveljal za dobrodošlo in še kako potrebno osvežitev z vojnimi grozotami zasičene domače literature. Kar neverjetno je bilo, da lahko v tako krvoločnem času nastane literatura, ki jo na pogled vodi z vojno nezaznamovana domišljija. Zgodbe dežja so zaradi konteksta, v katerem so nastale, pomenile zmago domišljije nad zverinsko norostjo vsakdana. Res je, da so posamezne zgodbe nastajale že pred vojno in bile nekatere uvrščene v radijski program, a izčiščene so dobile mesto v prvencu.
Borgesovsko, veskotovsko
Četudi zgodbe s svojo izvirnostjo in svežino zaobidejo aktualne književne tokove in jih s tradicijo spaja opiranje na ustno izročilo, je v njih nemogoče zaobiti neprikrito borgesovsko sled. Ne le da na prepoznavni idejno-tematski svet velikega argentinskega pisatelja in esejista namigujejo že sami naslovi nekaterih zgodb, Ogledala, Ura, Sanje, Slepec, Reka, Smrt, večkrat nanj spomnijo tudi nepričakovano pripeljani ali do boleče ostrine zašpiljeni lucidni konci zgodb. Osrednji protagonist in rdeča nit vseh zgodb je Elias Veskot, ki z nenavadnimi, večkrat bizarnimi dogajanji, v katera je vpleten, vsej avtorjevi pisavi prileplja omenjeno etiketo »veskotovski«. Najvidnejše značilnosti te pisave so brezmejnost domišljije, v kateri imajo sanje usodno vlogo, prelamljanje nepojmljivega v »realni« znotrajfikcijski svet ter v literaturi privlačna ideja o preobrazbi fiktivnega v resničnost.
Ker je naravnanost Ramadanovih proznih refleksij večkrat pesimistična – negotovost prihodnosti, vonj po smrti, sprijetost z zgodovino – jih bo z ozadjem časa in kraja nastanka seznanjeni bralec (ne)hote povezal z vplivom vojne. Kot bi jih ta isti bralec povezal s katerim koli prevratnim obdobjem avtorja katerega koli časa in kraja. Zato zgodbe s precejšnjim odmerkom drznosti, provokacije, predvsem pa zavezanosti literaturi nagovarjajo katerega koli bralca, ki jih bo pripravljen slišati.
Drame in zapuščina
Ob kratkih zgodbah, ki jih je razen na radiu objavljal tudi v različnih revijah, je Hajrudin Ramadan za dramski program Radia Sarajevo napisal dramo o življenju in delu Jamesa Joycea Izgnanec, ki so ji sledile Norost, Hrbtenica noči in igra za otroke Mesto tonov, v kateri razgrne svojo ljubezen do glasbe. Njegova druga in zadnja kratkozgodbarska zbirka Vloga Sarajeva je pričevanje ljudi, ki so napisali najlepše lirske izpovedi o glavnem mestu Bosne in Hercegovine. Posthumno, v letu avtorjeve smrti, je izšel še roman Dobri poznavalci kart, ki po mnenju stroke predstavlja vrhunsko delo domače fantastične književnosti. V njem je poslednjo avanturo odigral prav Elias Veskot; roman je poln veskotovskih zgodb, skozi katere bralca vodi klatež, veliki lovec, mojster, ljubimec in še kdo. V rokopisu, pripravljenem za tisk, je ostala zbirka kratkih zgodb za otroke Bobnarji iz diamantnega gozda. Iz nje je Ramadanov sin Ivan, režiser, animator in producent, izbral domišljijsko zgodbico Čudodeno mleko in v okviru lastne produkcijske hiše Elias Veskot v tehniki 2D-animacije posnel serijo kratkih animiranih filmov.
