Če je kdo na podelitev oskarjev, najvišjih filmskih nagrad v svetu, ki je RTV Slovenija ni prenašala, jo je pa hrvaški HRT, preklopil okoli pete ure zjutraj, tik pred iztekom podelitve, ko je bil čas za nagrado za najboljši film, se mu je morda zazdelo, da gleda ponovitev lanske prireditve. Na odru sta tako kot lani stala igralca Warren Beatty in Faye Dunaway ter spet odpirala ovojnico z največjim zmagovalcem večera. Zbrani v dvorani so zadržali sapo in se držali opozorila voditelja Jimmyja Kimmela, ki jih je že na začetku opozoril, naj ob razglasitvi zadnjega imena ne vstanejo takoj, ampak naj počakajo minuto. Tokrat sta Warren Beatty in Faye Dunaway, ki sta minulo leto za dobitnika nagrade za najboljši film namesto Mesečine razglasila Deželo La la, dobila pravo ovojnico in prebrala pravo ime, akademija filmskih znanosti in umetnosti pa si je oddahnila. Slavila je Oblika vode.
Četrtič v Mehiko v petih letih
Podelitev jubilejnih, 90. oskarjev je minila brez pretresov, brez opaznih napak, brez bojkotov in celo brez večjih šal, presenečenj ni bilo niti med nagrajenci. Ostal je le malo grenak priokus, da se kljub zaponkam, ki jih na svojih oblekah in smokingih tako radi nosijo igralci in režiserji, ter kljub novih pravilom, ki jih sprejemajo v akademiji, ne spremeni veliko ali pa se spreminja zelo počasi. Pred dvema letoma je hollywoodska smetana na primer opozarjala na to, da so oskarji preveč beli. Lani so vse leto govorili, da je čas za ženske, letos pa so nagrajenci, čeprav je bila raznolikost in moč žensk tudi glavna tema teh oskarjev, ostali enaki, če ne še bolj beli in bolj moški. Je že res, da je Guillermo del Toro Mehičan, ki je z Obliko vode Mehiki prinesel četrtega oskarja za režijo v zadnjih petih letih, Jordan Peele, nagrajen za izvirni scenarij, pa črnec, a kaj dosti več barv ni bilo zaslediti.
Greta Gerwig, ki je bila šele peta ženska v zgodovini oskarjev, ki je bila nominirana za režijo (dobila pa ga je le Kathryn Bigelow leta 2010 za Bombno misijo), je s prikupno dramo o odraščanju Lady Bird ostala brez njega, prav tako so belci pobrali vse igralske oskarje. Spet brez presenečenj, tako kot tudi ni bilo nepričakovano to, da bo svoj čas pred mikrofonom za politično obarvan govor izkoristila sedaj že dvakratna oskarjevka Frances McDormand. Igralka, ki ji je drugega oskarja prinesla drama Trije plakati pred mestom, je najprej pozvala nominiranke, naj vstanejo, potem pa začela: »Poglejte naokoli, dame in gospodje, ker imamo zgodbe, ki bi jih povedali, in projekte, za katere potrebujemo sredstva. Ne pogovarjajte se z nami o njih nocoj na zabavi, povabite nas v svojo pisarno čez nekaj dni ali pa pridite v našo, kot vam bolj ustreza, pa vam bomo povedale več o njih.«
Brez Weinsteina ni šlo
Svoje so povedale tudi Ashley Judd, Salma Hayek in Annabella Sciorra, ene od prvih igralk, ki so javno razkrile spolno nadlegovanje producenta Harveyja Weinsteina, brez katerega ni šlo že v uvodnem govoru sicer mlačnega Kimmla. Ta je izpostavil, da je prav, da ga je akademija brcnila iz svojih vrst, in da najbolj ljubljeni in najbolj spoštovani moški v Hollywoodu ostaja kipec oskar, »ker drži roke tam, kjer jih lahko vidimo, ker nikoli ne reče nevljudne besede in, kar je najpomembnejše, nima penisa«. Igralke, ki so oskarjevski penis morda morale gledati nehote, so bile nekoliko bolj zadržane in usmerjene v prihodnost. »To leto jih je veliko spregovorilo resnico in potovanje pred nami je dolgo, a počasi se bo pokazala nova pot,« je dejala Sciorrova. Juddova pa je sklenila: »Spremembe, ki jim doživljamo, poganja močan zvok novih glasov, drugačnih glasov, naših glasov, združenih skupaj v mogočen zbor, ki končno pravi: Čas je potekel.«
