»Izvil sem zadnji ledni vijak, zdaj vrv vodi le še do Johana, ki visi na dveh lednih vijakih in me varuje. Med prestopanjem me sunek vetra dobesedno odtrga, nagonsko še poskušam z lednim kladivom na hitro zabiti, a je prepozno! Že sem na hrbtu in zelo hitro se vse dogaja, letim navzdol po ledeni šajbi, ki sploh ni bila tako gladka, saj me je pošteno premetavalo in ničkolikorat navilo okoli osi. Ustavim se kakih 25 metrov niže v vpadnici Johana, ko v pasu začutim, da je padec končan. Edino, na kar sem uspel pomisliti, je bilo, ali bosta ledna vijaka vzdržala vse to, kajti iztek tega pobočja se prav kmalu nadaljuje čez celotno južno steno!«
Tako opiše Silvo Karo v svoji nedavno izdani knjigi Alpinist padec pod vrhom južne stene Cerra Torreja v Patagoniji. S soplezalcem Janezom Jegličem - Johanom sta steno obdelovala skoraj tri mesece, 17-krat sta vstopila, plezala, zmrzovala, viharila in se sestradana ter dehidrirana spuščala do vznožja, preden jima je uspelo stopiti na vrh. Manj kot tri leta pozneje sta v Garvalski Himalaji z osvojitvijo zahodne stene Bhagirathija III izvedla še zahtevnejši vzpon.
Karovih prepadnih podvigov se je v desetletjih plezanja nabralo zavidljivo veliko, bolj med tujimi kot domačimi alpinisti je obveljal za legendo, o kateri vse povedo že njegove smeri v Alpah, Himalaji, predvsem pa v stenah Patagonije. S tega vidika je bilo dovolj, da je uredil dnevniške zapise (ki jih je pisal kot alpinist stare šole) in nabralo se je za zajetnih 300 strani plezalsko-alpinistične akcije, ki takrat, ko se dogaja v smereh, o katerih je bilo mogoče velikokrat slišati iz druge ali tretje roke, deluje živo kot strip. S preprosto pripovedno silo je Karo avanture v velikih stenah rokersko zarobil in jih popopral z občasnimi sočnimi prispodobami, profanimi kletvicami in tam, kjer se mu je zdelo potrebno, tudi s kakšnim osvežujoče direktnim »ločenim mnenjem« o uradno pomembnih in obenem spornih dosežkih v sodobnem slovenskem alpinizmu.
Lahki in hitri
Sebe in soplezalce Karo pogosto vidi kot »motorje« in že uvodne strani razkrivajo vir te samopodobe dela vajenega fanta iz kmečko-delavske družine, ki se postopno zaplete v plezalsko garanje z ogromno vložene in nič manj porabljene energije. Medtem ko so njegovi vrstniki gradili hiše, družine in službe, je Karo z nahrbtnikom »teral gor v hribe« in se ustavil šele po tridesetih letih z alpinistično biografijo, preprosto razdeljeno po desetletjih. Vsako od njih opisuje obdobje, v katerem je s soplezalci uvedel v alpinistično plezanje prelomne spremembe. Osemdeseta so v znamenju »treh mušketirjev«, Kara, Frančka Kneza in Janeza Jegliča - Johana, ki so plezanje najtežjih patagonskih smeri s pomočjo fiksnih vrvi spravili na vrhunsko raven. Devetdeseta, v katerih se je najprej v Yosemitih, ameriškem »svetišču« skalnega plezanja, uspešno meril z najboljšimi ameriškimi plezalci, potem pa izpiljeno veščino »light and fast« vzponov v velikih granitnih stenah z Ronaldom Garibottijem prenesel v dolge smeri v Patagoniji. In novo tisočletje, v katerem je lahki in hitri slog plezanja s pomočjo vremenske napovedi, zaradi katere se po patagonskih stolpih ni bilo več treba preganjati v viharjih in metežih, nadgradil v »nonstop« plezanje – v enem, 36- ali pa 48-urnem zamahu, z minimalno opremo, brez bivakiranja, čez steno na vrh in nazaj v bazni tabor. In tako do končnega sestopa v »normalno« življenje, v katerem bo romal s svojim Alpinistom od društva do društva, od kluba do kluba, predaval in prodajal knjigo. Kot v zlatih alpinističnih časih, za katerimi vzbuja bralcu nostalgijo.
