Slovensko alpsko smučanje je minuli konec tedna v Kranjski Gori dočakalo novo tekmovalno slovo. Od belih strmin se je v domačem okolju poslovil 36-letni Andrej Šporn, ki je z uspehi na številnih strminah sveta več sezon reševal čast kranjskogorskega smučarskega kluba. V tej sezoni je dobil naslednico, saj se 20-letna Meta Hrovat razvija v odlično smučarko. Svojo odločitev, da končuje športno pot, je obelodanil pred začetkom sezone v Celju. Šporn je počakal na največjo domačo prireditev in se uradno poslovil od tekmovalnih strmin na hribu, ki ga je presmučal največkrat.
Šporc, kot ga kličejo najbližji prijatelji, nikoli ni točil solza. Vselej je bil mož, ki je imel prag bolečine višji od vsakogar v njegovi bližini. Anekdote, kako nikoli ni tarnal nad bolečinami v kolenu in hrbtenici, ko povprečen človek ne bi mogel hoditi brez bergel ali vstati s postelje, so neverjetne. Večne in zabavne. Edinstvena je zgodba, kako je nekoč po koncu dneva potarnal, da ga v smučarskem čevlju nekaj peče. Izkazalo se je, da je ves dan smučal s strgano ahilovo tetivo. Zato ne preseneča njegova izjava, ko se je še zadnjič spustil po smučini: »Nisem čustven človek, zato uradno slovo ni bilo pretirano težko.«
Uspeh na najtežjem smuku na svetu v Kitzbühlu, ko je pred osmimi leti zaostal le za švicarsko legendo Didierjem Cuchom, mu bo večno ostal številka 1 športnih spominov. Tudi na naslednja mesta spominov postavlja uspehe, ki jih je dosegel po vsem svetu. »Svetovno prvenstvo na Bavarskem mi je ostalo v spominu, ker sem bil povsem obupan po prvem treningu, ker je bila proga v tako slabem stanju, da bi tedaj najraje odpotoval kar domov. Na tekmi pa sem bil šesti. Velika tekmovanja so mi vselej predstavljala poseben izziv, na njih sem bil pripravljen tvegati še več. V Schladmingu sem denimo skoraj trikrat končal v zaščitni ogradi, bil odlično na poti, a sem tik pred ciljem storil napako. Nikoli ne bom pozabil svojih prvih olimpijskih iger v Sestrieru, kjer sem bil odličen na kombinacijskem smuku, za nagrado pa sem lahko startal na superveleslalomu. Do polovice proge sem bil celo v igri za kolajno, na koncu pa sem bil 15., kar je bilo tedaj zame zelo dobro,« izpostavlja Andrej Šporn, dolgoletni sotekmovalec Andreja Jermana, pionirja slovenskih smukaških uspehov.
Na smučarskih strminah je bil napadalen. Vselej je šel prek svojih meja, zato je doživel veliko grdih padcev. »Res sem velikokrat padel. A sem se zavedal, da lahko kaj dosežem le s smučanjem na limitu, saj nikoli nisem bil tako talentiran, da bi lahko prišel do uspehov z občutkom. Grdo sem padel v Kitzbühlu, Beaver Creeku, Kvitfjellu in še kje. A sem se skozi kariero naučil pasti, kar ni bilo slabo,« se spominja vselej nasmejan mož in oče dveh sinov.
Končala se je ena kariera, začela se je druga. Kako naprej? »Po pravici povedano, ne vem. Sem odprt za pogovore. Za zdaj se ukvarjam z nepremičninami. Lahko bi delal tudi v alpskem smučanju, a težko kot trener. Veliko sem namreč potoval po svetu in bil odsoten od doma,« sklene Andrej Šporn, ki poimensko ne želi izpostavljati nikogar, s katerim je zgradil nepozabne poti in prijateljstva. Pravi, da jih je bilo veliko, tudi tistih zunaj tekmovalnih strmin.
