Dejstvo je, da se je z obratom stoletja način dela spremenil; manj je fizičnega in manualnega dela, več intelektualnega. Posledično je klasičnih poklicnih bolezni, kot so denimo kostno-mišične bolezni ali zastrupitev z azbestom, manj. Hkrati se zaradi intenzivnih psihičnih in intelektualnih obremenitev razvijajo motnje in bolezni, kot je depresija. Na te se v začetnih, blagih fazah prevečkrat gleda, kot da bodo minile same od sebe in niso vredne bolniškega dopusta. Depresija se poglablja in razvija ravno zaradi zanemarjanja prvotnih simptomov in dejstva, da se z njimi ne sooča takrat, ko bi bilo to še relativno enostavno. Obenem se je od dela težko odtrgati, saj je odgovarjanje na službene klice in elektronsko pošto zunaj delovnega časa v Sloveniji stalna praksa. V delovnem okolju je zaradi kariernih ambicij in negotovosti zaposlitve duševno zdravje sekundarnega pomena, dokler se ta kritično ne razvije ali se ne začne odražati v očitnih telesnih težavah, na primer na želodcu, srcu ali krvnem obtoku. Preprosto rečeno: dokler je posameznik zmožen delati.
Posledice načina dela za duševno zdravje
Na drugi strani se tudi na delovnem mestu srečujemo z vse več sprožilci in med danes najbolj perečimi je ravno depresija izčrpanosti, ki se pojavi zaradi dolgotrajne izpostavljenosti preveliki duševni in telesni obremenitvi, kot je denimo stres. Na tem mestu depresija spominja na izgorelost, simptomi so namreč podobni, vendar se stanji razlikujeta v dejstvu, da je izgorel človek še vedno vesten in željan uspeha, storilnost in produktivnost obolelih za depresijo pa je opazno nižja. V tem kontrastu leži (na žalost) ključen problem depresije za delavce in delodajalce.
Zdi se, da je o depresiji predvsem v delovnem okolju tako težko govoriti, kot da bi se je dalo nalesti prek besed. Verjetno zato, ker depresijo s težavo razumemo ali si jo predstavljamo, saj vpliva na človeka kot celoto – na duševno in telesno stanje. Gre za globlje, dolgotrajnejše razsežnosti občutka deprimiranosti, ki se kaže v obliki nespečnosti, anskioznosti, utrudljivosti, motnje apetita in brezvoljnosti. Zaradi načina življenja je depresija v porastu, še zlasti v razvitih državah, mednje sodi tudi Slovenija, kjer naj bi v svetovnem merilu imelo eno od oblik depresivnih motenj kar deset odstotkov prebivalstva.
Vzroki za depresijo so različni, nekateri na biološki ravni, te lahko zdravimo z antidepresivi, pomembnejši pa so psihološki in sociološki dejavniki, kot so krizna življenjska obdobja, izguba, staranje ipd. Do neke stopnje gre tudi za genetski potencial, dovzetnost za sprožilce duševne motnje v okolju. Ti seveda pogosteje izvirajo iz osebnega kot poklicnega življenja, saj smo v zasebnih odnosih bolj čustveno vpleteni, zato depresije ne uvrščamo med poklicne bolezni.
Kdo bi moral skrbeti za duševno stanje zaposlenih
»Živimo v sistemu, ki ni človeški. Smo normalni ljudje v nenormalnem svetu. Ravno zdaj se je toliko pomembneje zavedati, da nihče ne bo poskrbel za nas, le mi sami. Na prvem mestu se moramo zavedati odgovornosti do sebe, da s sabo ravnamo dobro. Iz tega izhajajo vse druge odgovornosti,« pravi kulturna antropologinja Luna J. Šribar, ki deluje v polju socialne ekonomije.
Vsak je odgovoren za svoje zdravje, vendar se posameznikov odnos do njega oblikuje pod vplivom delodajalcev in sodelavcev. »Ravno tako pomembna je tudi odgovornost do sočloveka. Da tisti z več družbenimi viri podpiramo tiste, ki živijo v težjih razmerah,« doda Luna J. Šribar. Postaviti (duševno) zdravje na prvo mesto se delodajalcu po podatkih Agencije EU-OSHA za obveščanje o varnosti in zdravju pri delu splača, saj zaposleni delajo lažje, učinkoviteje in z redkejšim bolniškim dopustom. Zato je logično čutiti potrebo po večji promociji duševnega zdravja s poudarjanjem pomena sproščanja in fizične aktivnosti zaposlenih zunaj delovnega časa ter ustvarjanja manj stresnega okolja na delovnem mestu.
»Ampak razmišljati, kaj se splača, ni pravi pristop. Ponovno gledati z zornega kota profita ne daje prednosti duševnemu zdravju in ravno zaradi tega trenda je današnje stanje kritično,« pravi Luna J. Šribar. Kot dolgoletna sodelavka organizacije Kralji ulice doda: »Slabe ekonomske okoliščine in boj za preživetje psihične težave dodatno otežujejo, stokrat lažje je biti depresiven, če imaš denar, kot če ga nimaš.« Kot kritično skupino prepoznava tudi brezdomne, saj je na ulici duševnih motenj brez diagnoze ogromno, prav tako je za delavce s kritičnimi ciljnimi skupinami težavno, a nujno postaviti osebno mejo, saj so čustveni odzivi zelo stresni.
Depresije (za zdaj) ne štejemo med poklicne bolezni, predstavlja pa poklic za posameznika pomemben del identitete in zato delovno okolje odločilno vpliva na razvoj duševnih motenj, kot je depresija. V tem duhu bi morali zaposleni pristopiti k delu in delodajalci pristopiti k zaposlenim.
