Katere so najpogostejše poklicne bolezni v Sloveniji?

Menim, da so najpogostejše gotovo bolezni gibal. Problem pa je, da imamo pri definicijah poklicnih bolezni zmeraj več težav, ker so pravilniki stari, novih pa, kakor vem, niso naredili.

Je pri nas še vedno precej industrijskega in rutinskega dela?

Ja, je. Še vedno je precej fizičnega dela, zaradi katerega prihaja do poškodb. Treba pa je vedeti, da tudi sedenje povzroča številne težave. Kakor vem, pa ni priznano kot poklicna bolezen, ker je težko opredeliti, kdaj je to sedenje posledica delovnega mesta, kdaj pa gre zgolj za sedenje na kavču. Vedno več težav povzroča tudi delo z računalnikom in miško.

V tujih državah (na primer Nemčija, Francija, Danska) na leto ugotovijo od 1000 do 1800 poklicno obolelih, v Sloveniji pa zgolj 30. Kaj je razlog?

To samo dokazuje, da imamo, kot sem že prej povedal, zastarel sistem določanja poklicnih bolezni. To, da opredeliš povezanost bolezni s poklicem, pomeni, da moraš človeka pregledati, si ogledati njegovo delovno mesto in videti, ali res obstaja kakšna povezava med načinom dela in boleznijo.

Po nekaterih podatkih naj bi v Sloveniji na leto za poklicno boleznijo zbolelo od 1000 do 3000 ljudi. Zakaj so po vašem mnenju številke tako velike?

Ker varstvo pri delu ni ustrezno vpeljano in ni kontrole. Pri nas je recimo veliko nesreč na delovnem mestu. Tudi delavci se premalo zavedajo, kako morajo ravnati na delovnem mestu, da ne bi oškodovali svojega zdravja, delodajalec pa jih o tem ne obvesti. Imamo sicer zakonodajo o raznih zaščitnih ukrepih pri delu, ampak to so samo črke na papirju, ki jih večina upošteva samo, ko pride kakšna inšpekcija. (Smeh.)

Zadnje čase sta zelo pogosti tudi depresija in izgorelost na delovnem mestu. Zakaj so tovrstne bolezni čedalje pogostejše?

To je pravzaprav splošen način dela, ki smo ga pridobili iz Amerike. Danes se ves čas meri samo učinkovitost. Če bi rekli, da je ustrezno biti povprečno učinkovit, s tem ne bi bilo nič narobe, vendar moraš stremeti k temu, da si vedno bolj učinkovit. Ljudi ženejo, da delajo še malo več, kot je njihova zmogljivost. Vsak mora biti danes najboljši, drugače je slab, kar je sicer velika neumnost, ampak tako je.

Pri nas se ves čas govori, da nismo dovolj učinkoviti, vendar je, če pogledamo zunanje statistike, učinkovitost dela v Sloveniji na visoki stopnji. Gre za to, da delodajalci ljudi silijo v delo prek zmožnosti. To vodi v izgorelost in navsezadnje, ko ti nekdo začne govoriti, da nisi dovolj učinkovit, tudi v depresijo.

Eden izmed razlogov za depresijo in izgorelost je zagotovo tudi stres, ki pa ne škodi le tistemu, ki ga doživlja, temveč tudi podjetjem in državi. Na kakšen način se proti temu ukrepa, če se sploh ukrepa?

S tem, da se postavljajo neke norme, ki jih mora posameznik izpolniti in s tem izpolni tudi svojo dolžnost. Ampak treba je postaviti takšne norme, da jih povprečen človek s povprečnim tempom lahko izpolni.

Ali so pri nas normalne meje za norme?

Mislim, da so prenapete, ravno zaradi tako imenovane produktivnosti in dodane vrednosti.

Raziskave kažejo, da so slovenski delavci eni najmanj zadovoljnih v Evropi. Kaj je razlog?

To je splošna družbena klima. Ko ti vse prikazujejo z negativno konotacijo, so ljudje zmeraj bolj nezadovoljni in skupaj z nezadovoljnostjo rastejo tudi raznorazni strahovi. Tako kot večina, zlasti mladi, mislijo, da do upokojitve sploh ne bodo prišli ali pa če bodo prišli, ne bodo dobili pokojnine. To je pač mentaliteta Slovencev.