Če se raziskovalci javnega mnenja ne motijo preveč, utegne koroški deželni glavar Peter Kaiser v nedeljo nekako izpolniti prerokbo iz svojega priimka (cesar). Deželnim socialdemokratom pod Kaiserjevim vodstvom se namreč na volitvah nasmiha absolutna večina, prvič po skoraj tridesetih letih. Takrat, leta 1989, so jo po dolgih desetletjih oblasti izgubili zaradi svobodnjaškega populista Jörga Haiderja, tokrat pa pokojni nekdanji koroški deželni glavar socialnim demokratom zagotavlja glasove, kajti Kaiser je z obilno pomočjo zvezne oblasti Koroško leta 2016 rešil pred stečajem, ki ji je grozil prav zaradi Haiderjevih finančnih pustolovščin (primer deželne banke Hypo Alpe-Adria).
Resnične deželne volitve
Koroška je resda še vedno najbolj zadolžena avstrijska zvezna dežela (z dobrimi sedem tisoč evri na prebivalca je dolg sicer za polovico nižji od slovenskega). Toda deželno gospodarstvo spet raste, industrijska proizvodnja kot daleč najpomembnejša za koroški BDP celo občutno hitreje od avstrijskega povprečja. Brezposelnost se zmanjšuje in tudi čas najbolj drastičnega proračunskega varčevanja zaradi Hypove luknje se počasi izteka. Socialni demokrati tako jutri lahko računajo na približno 45 odstotkov glasov (če bi bile volitve deželnega glavarja neposredne, bi jih Kaiser dobil 56 odstotkov). Če se uresničijo javnomnenjske napovedi in se manjše stranke ne uvrstijo v parlament, bi lahko dobili tudi absolutno večino v mandatih.
Tako prepričljiva volilna zmaga koroških socialnih demokratov bi bila v nasprotju z zadnjimi tremi dosežki stranke v Avstriji. Na lanskih zveznih ter nedavnih spodnjeavstrijskih in tirolskih deželnih volitvah sicer niso nazadovali, a tudi ne napredovali. Takšen izid bi bil tudi v nasprotju s tem, kako so koroški volilci glasovali na lanskih zveznih volitvah. Koroške deželne volitve bodo potemtakem res regionalne, še zlasti, če se bo uresničil tudi drugi del javnomnenjskih napovedi. Po njem konservativci in svobodnjaki lahko računajo na boljša dosežka kot leta 2013, vendar ne v tolikšni meri, kot bi bilo po uspehu na zvezni ravni mogoče pričakovati.
Bleda konkurenca
Razlog za to sta delno tudi oba nosilca konkurenčnih list. Svobodnjak Gernot Darmann je, denimo, še najbolj znan po svoji zvestobi, najprej Haiderju, nato njegovemu nasledniku Heinzu-Christianu Stracheju, pri čemer pa se ni profiliral z velikonemškimi ali antisemitskimi izpadi kot nekateri drugi iz stranke pred deželnimi volitvami. Konservativec Christian Benger pa je izrazito nepriljubljen in bi v neposrednem glasovanju dobil več kot pol manj glasov od stranke. Bengerja, mimogrede, so si predvsem koroški Slovenci zapomnili po njegovem prispevku k novi deželni ustavi, saj je med razpravo o njenem osnutku predlagal vnos določbe, da »skrb dežele v enaki meri velja nemško in slovensko govorečim prebivalcem«, nato pa tik pred dokončno uskladitvijo osnutka omenjeni predlog umaknil. S tem je poskrbel za zaplet in nesporazume tudi v Sloveniji. To je rešil kompromis, ki ga je predlagal Kaiser, verjetno slovenski narodnostni skupnosti na Koroškem doslej najbolj naklonjeni deželni glavar.
