Oba s cenjenim dopisnikom sva osupla nad tem, kako Cerkev o tem molči, nad njenim selektivnim spominom. V razmišljanju o vzrokih pa mi prihaja na misel dejstvo, na katero opozarja tudi g. Jerovšek: da med drugo svetovno vojno Cerkev ni imela enotne usode. V krajih, ki si jih je prisvojil rajh, so bili slovenski duhovniki žrtve, izganjali so jih, zapirali in pobijali, nekateri pa so se vključili v osvobodilno gibanje. Duhovniki na Primorskem so bili pod surovim pritiskom, na cedilu jih je pustil tudi Vatikan, ki je v zahvalo za lateranski dogovor z Mussolinijem odstavil škofa Sedeja. V okrnjeni ljubljanski škofiji, v delu, ki je bil v Ljubljanski pokrajini, pa je bila duhovščina razdeljena v več kategorij: en del je bil med žrtvami okupatorja (npr. kočevarski duhovnik, ki so ga Italijani »pomotoma« ustrelili, medtem ko se je sprehajal ob robu gozda in molil brevir), en del je bil aktivno na strani osvobodilnega gibanja, nekateri celo v partizanih, zelo vpliven del pa je vztrajal na pozicijah evharističnega kongresa in se ni ustrašil sodelovanja z italijanskim in pozneje celo protikrščanskim nemškim okupatorjem. Metod Mikuž je bil nekaj časa škofov tajnik, potem je bil partizanski duhovnik. In kaj je storil škof Rožman? Suspendiral ga je a divinis: odvzel mu je pravico opravljati obrede, kar je med aktivnimi kristjani v partizanih zbudilo ogorčenje. Na tihem, prek stiškega opata, je dal namig, da tega ni treba vzeti čisto zares. In tako dalje.

Odnos cerkvene hierarhije do partizanskih duhovnikov je ostal moten. Ko se je v ta odnos vmešala država, so se stvari še bolj zavozlale. Še danes v cerkvenih krogih ni priljubljen duhovnik, ki naklonjeno omeni osvobodilni boj; kaj hitro ga premestijo. Povsem se strinjam z g. Jerovškom, da je ta vozel treba razvozlati. Nista samo država in borčevska organizacija tisti, ki morata očistiti svoj spomin v duhu Kocbekovih besed, da so bile tu »alienacije, ki presegajo religiozne«. Še večji izziv je pred cerkveno hierarhijo.

Dr. Božidar Debenjak, Ljubljana