Na začetku poletja mi je moj švedski prijatelj Per povedal, da imajo na Švedskem vročinski val. »Vse se je ustavilo,« je rekel in na severu so v moji glavi zavladale izredne razmere. Na Švedskem, sem pomislil, nimajo prav veliko klimatskih naprav, zato so javni uradi in ustanove za teden dni skrajšali delovnike. Urad za varovanje zdravja je Švede opozarjal, naj se ne zadržujejo na soncu in se odpovedo fizičnim aktivnostim ter pijejo veliko tekočine. Svetoval jim je še, naj čez noč in zgodaj zjutraj spustijo v svoja bivališča čim več svežega zraka, potem pa, če že iz nekega razloga nimajo polken, žaluzij in zaves, okna čez dan prekrijejo z odejami ali prti in tako preprečijo, da bi žgoče sonce pregrelo njihove dnevne prostore. Mediji so bili nenadoma polni strokovnjakov za neznosno vročino in eni so opisovali simptome vročinskega udara, drugi so priporočali začasno odpovedovanje mesu in alkoholu, tretji pa pozivali oblasti, naj na razgrete ulice pošljejo posebne enote, ki bodo ljudem delile senčnike in osvežilne napitke. Cel teden so temperature na Švedskem presegale petindvajset stopinj Celzija. V četrtek, malo po poldnevu, pa so se celo nevarno približale tridesetici. Uradno je bila razglašena ujma.
»Bomo videli vas, ko se bodo temperature spustile pod minus pet stopinj,« je na moj domišljijski spis odvrnil Per. Moj prijatelj ni privoščljivec in mi je želel le ...
Včasih, še pred pojavom interneta, si je lahko človek tu in tam pomagal s svojimi starejšimi sokrajani. Ostarele sorodnike, sosede in prijatelje smo...