Posegam po skoraj vsem knjižničnem gradivu, najraje imam zgodovinske romane in potopise, le plehkih ljubezenskih romanov ne maram, pravi Slavica Bukovec Zupanič, ki je zaradi očesnega glavkoma pred dvema desetletjema oslepela skoraj čez noč. Ker sva si z brajlico še vedno na vi, v naši knjižnici posegam po zvoku, tudi vsa moja informacijsko-komunikacijska tehnologija je v zvoku, je dodala.
»Knjige me sproščajo, iz njih pa se rada tudi kaj naučim,« pravi Bukovec-Zupaničeva, ki se z brajlico ni spoprijateljila zato, ker je po njenem mnenju preveč interna pisava slepih, ki ne najde stika s sodobno tehnologijo, in je premalo uporabna za širšo komunikacijo. A je na srečo v Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne, ki je prav včeraj praznovala stoletnico delovanja, dovolj gradiva tako v brajlici kot sodobni tehnologiji, da lahko v njej prav vsi najdejo kaj zase. »Verjetno imamo uporabniki največ prav od knjižnice, ki je paradni konj naše zveze slepih in slabovidnih,« ne skriva Bukovec-Zupaničeva in doda, da po gradivo ni treba vedno v knjižnico. Naročiti ga je mogoče tudi po telefonu, prek elektronske pošte, lahko pa se v knjižnico z geslom vstopi tudi prek modema.
Romanih o nraveh in značajih
Večina knjig za slepe potuje po Sloveniji po pošti, razloži knjižničar Dušan Brešar Mlakar. V knjižnico, ki šteje okrog 2000 članov, zahajajo predvsem Ljubljančani, aktivna je slaba polovica članstva. V brajlici si gradivo redno izposoja okrog 30 članov, čeprav jih brajlico dobro obvlada vsaj sto. Knjige pošiljajo po vsej Sloveniji, prek elektronskega informacijskega sistema jih je mogoče naročati tudi iz domačega fotelja. Bralci najraje posegajo po romanih o nraveh in značajih, tudi ljubezenske zgodbe in kriminalke so večna uspešnica.
Predsednik zveze Matej Žnuderl tudi ob stoletnici knjižnice izpostavlja, da sta neoviran dostop do branja in stik z literaturo ter pisano besedo neizpodbitni pravici vsakega posameznika. »Branje nam omogoča boljše razumevanje sveta in sebe, v prebiranju literarnih umetnin pa se skriva tudi nemalo užitkov,« je dejal Žnuderl, ki meni, da je prav knjižnica za marsikoga z okvaro vida edini stik z literaturo nasploh.
Knjižnica je poimenovana po profesorici Minki Skaberne, ki je pod okriljem društva Dobrodelnost 1. marca 1918 priredila javno predavanje o potrebi po ustanovitvi slovenskega zavoda za slepe, o skrbi zanje, zlasti pa za invalide, ki so oslepeli v prvi svetovni vojni. Takratne oblasti so zatem dovolile prireditev tečaja za branje in pisanje braillovega točkopisa. Udeleženke, večinoma učiteljice, so po tečajih prepisovale slovenske knjige v braillov točkopis in pomagale postaviti temelje slovenski knjižnici za slepe. Skabernetova je za prepisovanje skrbela do smrti leta 1965.
Po drugi svetovni vojni so pod njenim vodstvom nastale Centralna knjižnica pri Zvezi slepih Slovenije ter knjižnici v Zavodu za slepo mladino v Ljubljani in v Centru za rehabilitacijo slepih v Stari Loki.
V povojnem času so se pojavili prvi mehanski braillovi stroji, v 50. letih pa tudi prvi tiskarski braillov stroj, še kasneje so knjige prepisovali z električnim braillovim pisalnim strojem. Zvočna knjižnica je bila ustanovljena leta 1958, tri desetletja kasneje so magnetofonske trakove zamenjale kasete, od leta 2006 pa so slepim na voljo gradiva na zgoščenkah v obliki mp3, ki so ga pred tremi leti nadgradili s formatom zapisa daisy.
