Stranka upokojencev, ki naj bi zastopala interese najšibkejšega sloja v tej naši mali Švici, tega ne dela, skrbi pa za vse drugo, od obrambe države, prek smetnjakov in zunanje politike, vse do priznanja Palestine kot samostojne države.
Že lepo, da imamo sposobnega in zagretega ministra oziroma predsednika stranke, vendar bi bilo sila lepo, ko bi kaj naredil za svoje članstvo. No, resnici na ljubo pred volitvami vedno poskrbi za kak evrček in cent v upokojenskih denarnicah, da bi storil kaj več, pa je povsem iluzorno pričakovati. Njega pač zanima visoka politika, kot sem že dejal, torej priznanje Palestine ali pa malo tudi po njegovi krivdi zavožen projekt arbitraže, ne pa človeka spodobno življenje upokojencev, višje pokojnine in pa morda celo posmrtnine.
Žal upokojenci že od takrat, ko smo gradili boljši jutri, ki ga nismo nikoli dočakali, nasedamo raznim obljubam politikov, jih v zahvalo zanje volimo in jim tako omogočamo skorajda dosmrtni mandat, kot tovarišu Titu.
Ne, ne živimo v socialni državi, vse, kar je od sociale omembe vrednega, so popusti, ki nam jih na razne načine ponujajo trgovska središča, pa še to le zato, da nam potem poberejo še tisti drobiž, ki nam ostane po plačilu položnic.
Peter Kozin, Ljubljana