Peter Gašić je pravi primer nekdanjega šentviškega dijaka. Prav kot tak lahko pokaže na razlike med današnjo Gimnazijo Šentvid in njeno predhodnico, Srednjo šolo za elektroniko in naravoslovje, obenem pa priča tudi o tem, da so si šentviški dijaki tudi po vsem tem času zelo podobni in imajo več skupnega, kot se morda zavedajo.

Leta 1991 je končal šolanje na smeri elektrotehnika na takratni Srednji šoli za elektroniko in naravoslovje. Po njegovih stopinjah sta šla oba sinova, ki sta se prav tako vpisala na (takrat že) Gimnazijo Šentvid. Kako pa se spominja svoje nekdanje srednje šole? »Kar dolgo je že minilo, odkar sem bil dijak na Šentvidu. Takrat nismo imeli samo matematike, slovenščine in drugih splošnih predmetov, ampak tudi elektrotehniko – povedano drugače, delili smo se na naravoslovne in elektrotehniške oddelke.«

S traktorjem po atletski progi

Pravi, da je bil povprečen dijak. »Poskusil sem biti čim bolj neviden pred profesorji, čeprav mi ni prav dobro uspevalo,« se zasmeje. »Jaka Erker, sedanji ravnatelj, je takrat začel učiti matematiko. Za nas je bil strah in trepet. Pri njem so se naloge vedno prepisovale. Imel pa je tudi sistem, da je matematiko spraševal po vrstah v razredu. Če si sedel v prvi vrsti, si potem mislil, da ne boš več vprašan, a si bil lahko naslednjič spet. No, če si dobil cvek, si dobro vedel, zakaj si ga dobil.«

Spominja se tudi drugih. »Pa Zora, naša knjižničarka! Znana tudi kot mama Šentvida in prava legenda. Vedno nam je dajala potuho. Ali pa profesor za zgodovino Kordić, drugače znan kot Maneken…« Seveda ne manjka niti različnih anekdot. »Spomnim se, da smo se vedno borili, kdo bo peljal voziček za malico. Tisti, ki si ga je izboril, se je zares najedel, saj je v času, ko je prišel do razreda, pojedel deset malic. Če pa bi že moral izbrati najlepši spomin iz srednje šole, bi se brez dvoma odločil za dan, ko smo se s traktorjem vozili po atletski progi. To je bil nekako tudi naš zadnji podvig, preden smo se poslovili od šole. Kaj naj rečem, bili smo 'štromarji' iz šole, obdane s kmetijami.«

Ponosni na tradicijo

Današnji dijaki vemo, da ima šola dolgo tradicijo in polno navad, ki so prisotne še danes; najbolj znan je tradicionalni šentviški krst. Peter Gašić se svojega še zdaj zelo dobro spominja. »Bilo je neverjetno, res noro! Imeli smo šale na temo elektrike. Oblekli smo se v 'štromarje' in strašili prve letnike tako, da smo jih malo stresli. Seveda je na koncu sledila še slavnostna šentviška zaobljuba.«

Kot pravi, mu je dal Šentvid zares veliko znanja in lepih izkušenj. »Še vedno se veselim obletnic, ko se spet srečamo s kolegi in obujamo spomine. Če bi se ponovno odločal, bi takoj spet izbral Šentvid. Med nekdanjimi maturanti je polno umetnikov, profesorjev in znanstvenikov, res lahko rečem, da imamo na Šentvidu vse – in je za vse tudi dovolj prostora.« Kaj pa bi svetoval prihodnjim dijakom? »Če že kaj, potem to, da se je treba veliko učiti – in delati, delati ter še enkrat delati. Je pa tudi polno smeha, dobre družbe, včasih se tudi kaj ušpiči – in zaradi vsega skupaj je to odlična šola! Najpomembnejša stvar, ki si jo zapomni prav vsak dijak na Šentvidu, pa je ta, da ni tako pomembno, kdo zmaga.«

Mentorica šole: Tanja Tomšič