»Nisem ravno pravi, da bi govoril o upanju,« se je za uvod v svoje predavanje pošalil znani britanski teoretik in profesor Terry Eagleton. »Kajti ob tistem oguljenem vprašanju, ali je kozarec napol prazen ali napol poln, namreč najprej pomislim, da je v njem verjetno kaj neokusnega ali celo strupenega.« Tudi sicer je ta 74-letni komparativist, filozof in avtor številnih knjig (več jih je tudi v slovenskem prevodu) do optimizma in pesimizma zadržan, saj gre po njegovem mnenju pri obeh držah za vnaprejšnjo naravnanost, ki ne potrebuje utemeljitve, ampak je stvar verovanja. »Namesto tega zagovarjam realističen pristop, ki pa je seveda precej napornejši.«
Upanje ohranja dostojanstvo
Eagleton je skoraj do konca napolnjeni klub Cankarjevega doma obiskal kot prvi gost festivala Fabula, ki se sicer uradno odpira šele v soboto, a je še pred začetkom ponudil krajši sklop, namenjen humanistiki in družbeni teoriji. Ob tej priložnosti je pri založbi Beletrina izšlo tudi novejše Eagletonovo delo Upanje brez optimizma (monografijo iz leta 2015 je prevedel Aljoša Kravanja) – in ravno tematika upanja je osrednja programska nit tokratne Fabule.
»Utegne se zdeti, da upanja ne more biti brez optimizma, ampak to ne drži,« je nadaljeval Eagleton. »Med seboj pravzaprav niti nista povezana: kajti optimizem je bolj nekakšna značajska posebnost, ki sama po sebi ne more biti vrlina, in enako velja za druge dane lastnosti, kot je na primer ta, da si pegast. Za upanje pa si je treba vselej prizadevati, se zanj tako ali drugače potruditi. Upanje mora namreč imeti neko podlago, izhajati mora iz prepoznanja značilnosti položaja, ki to upanje sploh naredijo verjetno. Kajti upamo lahko šele takrat, ko je realno mogoče, da se nekaj uresniči.«
V slabi uri predavanja se je govorec sprehodil po vsebini, ki jo podrobno obravnava v prej omenjeni knjigi. Ta je eruditski, pogosto tudi precej duhovit prerez razumevanja pojma upanja skozi zgodovino in poglede različnih filozofov in literatov, toda tudi skozi sodobne ideologije potrošnje. V današnjem času, ki se sooča z nekakšno izgubo prihodnosti, se je na upanje nekako pozabilo, ugotavlja Eagleton, ki prav v ohranjanju upanja vidi možnost za ohranjanje človeškega dostojanstva v ciničnih časih poznega kapitalizma. Ali kot zapiše nekje bolj proti koncu knjige: »Čeprav na koncu morda ne bo prevladala pravičnost, je življenje, zavezano pravičnosti, še vedno hvalevredno.«
Populizem se hrani s strahom
Eagletonu je nato nekaj vprašanj zastavil moderator Grega Repovž, ki ga je zanimalo, kako lahko razumemo upanje v času vzpona desnega populizma, ki ga zaznamuje razraščanje strahu. »Rekel bi, da je strah nekaj naravnega. Mislim, da nasprotje ljubezni niti ni toliko sovraštvo, ampak prav strah,« je menil Eagleton. »Iz strahu pred izgubo se napajata tudi nacionalizem in fundamentalizem. Težava obeh je, da vse jemljeta pretirano dobesedno, izogibata pa se razbiranju različnih kontekstov, zato se namesto na dejstva raje naslanjata na vero ali prepričanje. To pa je v popolnem nasprotju s trenutnim 'brezverskim' sistemom, pri katerem je državi vseeno, v kaj verjameš, dokler ne ogrožaš interesov kapitala.«
Potreba po močnih voditeljih, ki jo je mogoče zaznati tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo, je po njegovem mnenju manj pomembna. »Nekoč sta bili politika in etika neposredno povezani, postopoma pa se je politika spremenila zgolj v upravljanje države. Vzpon desnega populizma je mogoče pripisati temu, da politiko razume širše od tega – to je bila sicer v preteklosti domena levice, ki je politično delovanje razumela v luči višjih ciljev, kot na primer 'osvoboditve človeka'.« Nemoč levice, da bi se ustrezno odzvala na finančno krizo leta 2008, pa po Eagletonovih besedah ne izvira toliko iz idejne izpraznjenosti, temveč iz dejstva, da je bil »neoliberalni red takrat že premočan, da bi se ga lahko kar preprosto znebili«.
