Joc Podlesnik je vstopil v sobo, v kateri je bilo vse pripravljeno za torkovo druženje stanovalcev v nekdanjem samskem domu v Savskem naselju, kjer je mestni stanovanjski sklad novembra lani odprl 71 bivalnih enot za socialno ogrožene ljudi. Usedel se je za mizo, obloženo s pecivom in sokom, kjer ga je že čakal Goran Jaćimović, strokovni sodelavec pri Kraljih ulice, ki dvakrat na teden organizirajo takšna druženja.
»Zelo sem hvaležen za sobo v tej stavbi. Stroški so precej nižji, kot sem jih bil vajen prej,« je dejal Joc Podlesnik, medtem ko se je soba počasi polnila, namizne igre in namizni nogomet pa so čakali, da se jih lotijo igralci. Pojasnil je, da vsi stroški bivanja znašajo okrog 110 evrov na mesec. »Prej sem plačeval 250 evrov za sobo. Oktobra mi je lastnica sobe čez noč ceno povišala za sto evrov. Tega si nisem mogel privoščiti, zato sem en mesec spal na prekratkem usnjenem kavču v dnevni sobi prijatelja. Že dan po tistem, ko nisem mogel več ostati pri njem, sem dobil mesto v bivalni enoti.« Čeprav pokojnina in varstveni dodatek ne dosegata praga revščine, pravi, da zdaj lahko vsaj približno dostojno živi.
Stigmatizirani na nepremičninskem trgu
Medtem ko je mestni stanovanjski sklad zagotovil bivalne enote, je Kralje ulice povabil k sodelovanju, da bi ponudili podporo stanovalcem. »Pri ljudeh skušamo spodbuditi skupnostnega duha. Gre za zelo različne stanovalce, zato včasih nastanejo nesporazumi. Skušamo jih pomiriti, spoznati ljudi med seboj. Precej stanovalcev pomaga drug drugemu,« je povedal Goran Jaćimović in navedel primer stanovalca, ki ima hude zdravstvene težave, zato mu sosedje pomagajo po stopnišču, skuhajo mu kavo in kosilo. Med stanovalci je od 20 do 30 ljudi, s katerimi so Kralji ulice sodelovali že prej. Da so dobili streho nad glavo, jim veliko pomeni, kajti na nepremičninskem trgu in tudi na trgu dela so stigmatizirani. Nekateri so na bivalno enoto čakali štiri leta.
»Če imaš kakršen koli problem, je stanovanje na trgu izredno težko najti. Če si na primer tujec, če imaš duševne ali kakršne koli druge zdravstvene težave, je nemogoče,« je dejal Jaćimović.
Podobno je, ko si ljudje s kakršno koli težavo skušajo najti službo. To dobro ve Joc Podlesnik, ki nima zadržkov govoriti o svoji bolezni. »Ni variante, da bi dobil službo, kajti jaz sem norec,« je dejal z drobcem cinizma. »Trikrat ali štirikrat sem med stotimi kandidati za službo prišel med prve tri. Potem so odprli zdravniško kartoteko in me vprašali: 'Gospod Podlesnik, je tole res?' Prikimal sem, službe pa nisem dobil. Dvakrat se mi je zgodilo, da sem že delal, pa sem iz istega razloga izgubil službo,« je dejal in povedal, da ima shizofrenijo. »Nimam se za norca. Ampak rad rečem, da imam za seboj kariero norca s praznim trebuhom,« je dejal. Povedal je še, da je bil s profesorji fakultete za socialno delo v Beogradu, kjer je predaval o svoji izkušnji.
Duševno zdravje kot tabu tema
Medtem ko nas je iz sobe za druženje popeljal v zgornje nadstropje, kjer ima sobo, je govoril o bolezni in spornih metodah zdravljenja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. »To je tabu tema, v resnici pa v teh časih vsakdo potrebuje psihoterapevta. V Ameriki te bolj cenijo, če imaš dobrega psihiatra, pri nas pa s prstom kažejo za teboj,« je dejal, preden je razkazal svojo 15 kvadratnih metrov veliko sobo. Ponosno je pokazal na ogromen pokal na polici. »Šport me je rešil. Še vedno sem v dobri formi,« je dejal. O katerem športu govori, je bilo jasno ob pogledu na police. Ob knjigi Na begu Boštjana Videmška sta bili tam biografiji Ronalda in Diega Maradone. »Preden sem zbolel, sem v mladinski ekipi treniral z asi, kot sta bila Darko Domadenik in Jože Prelogar. Imam 55 let in še vedno z veseljem igram mali nogomet,« je dejal.
Potem nas je popeljal na ogled kuhinje, hodnika in kopalnice v prvem nadstropju. Ko smo se vrnili v pritličje, je z varnostnikom izmenjal nekaj prijaznih in šaljivih besed, nato pa razkazal še kletne prostore, kjer so pralnica, kolesarnica in za vsakega stanovalca po ena shramba. Vse se je svetilo od čistoče in skoraj vse je dišalo po novem.
To je Jocu Podlesniku všeč. »Rad sem urejen,« je dejal še, ko smo bili v njegovi sobi, in odprl omaro s srajcami, ki so druga zraven druge visele z obešalnikov.
