Brett Morgen je hotel postati režiser že pri petih letih, v kino pa ga je po njegovem gnalo to, da do svojega petega leta ni mogel govoriti. »Rodil sem se z resnim govornim defektom, kino pa mi je bil nekakšna tolažba, zatočišče. Ko sem bil starejši, so me nenehno zasmehovali zaradi govorne napake in mi govorili, da sem retardiran in podobno, zato mi je kino vedno pomenil neki varen prostor. Ne verjamem, da sem bil rojen s kakšnimi posebnimi lastnostmi, moral sem trdo garati, a pravi razlog za snemanje dokumentarcev je ljubezen do kina, ki me je spremljala vse življenje,« je povedal v telefonskem pogovoru, ki je bil namenjen njegovemu najnovejšemu dokumentarnemu filmu Jane.
Nominacija ne, gledalci da
Kritiki so Morgnu za Jane napovedovali nominacijo za oskarja, a je film o primatologinji Jane Goodall, ki je vse življenje preučevala šimpanze v Tanzaniji, ostal brez nje. Morgen, ki ima za seboj več uspešnih dokumentarcev in nominacijo za oskarja, si tega ni jemal k srcu. Še vedno meni, da gre za vrhunec njegove kariere, saj bo film na National Geographicu videlo več milijonov ljudi.
»Nominirani so odlični filmi. Razprava v medijih o tem, ali je bila Jane spregledana, pa namiguje na to, da je bil eden od njih slab. Sem režiser, ki je estet, zato se mi zdi dejstvo, da so nas nagradila vsa cehovska združenja v Ameriki, velika čast in dosežek,« je na vprašanje, kaj pravi na to, da ga je akademija spregledala, odgovoril Morgen, ki se veseli tega, da je Jane postal eden najuspešnejših dokumentarcev leta 2017. »Tega filma nismo posneli zaradi nagrad, ampak zato, da ga bodo predvajali po vsem svetu. V naslednjih tednih bo prikazan v 150 državah, tako da bo najverjetneje najbolj gledan dokumentarec leta. To, da bodo film videli milijoni ljudi po svetu, pa se mi zdi vrhunec moje dokaj lepe kariere. Na festivalu v Torontu smo samo upali, da film ne bo doživel fiaska, a isti trenutek, ko je bilo filma konec in se je začela odjavna špica, je publika skočila na noge in osem minut ploskala. Odziv nas je zares presenetil.«
Odločila je montaža
Ideja National Geographica, da režijo zaupa Morgnu, ki je prej posnel dokumentarce ob 50-letnici skupine The Rolling Stones (Crossfire Hurricane), o Kurtu Cobainu (Cobain: Montaža pekla) in o producentu Paramounta Robertu Evansu (The Kid Stays in the Picture), se je Morgnu zdela neverjetna, a je imela logiko. »Ko so me poklicali z National Geographica, sem mislil, da so nori. Jane se morda zdi daleč od Micka Jaggerja, Cobaina in Roberta Evansa, a obstaja veliko podobnosti med njimi. Jane je vedno živela po svojih pravilih in se upirala temu, da bi jo definirale družbene norme. 83 let je hodila v svojem ritmu, zato se mi v tem pogledu zdi največja rockovska zvezda, ki sem jo kadar koli dokumentiral,« pojasnjuje. Kljub temu se mu zdi, da je bil glavni razlog, da so izbrali njega, ta, da obožuje montažo, izbrali pa so ga tudi zato, ker so upali, da bo iz arhivskega gradiva ustvaril nekaj unikatnega.
Morgen je imel na voljo za 150 ur materiala, vsi posnetki pa so bili brez zvoka. Ker so bili uničeni originalni filmski koluti, so imeli samo naključne posnetke, tako da dokumentarca niso mogli delati kot običajno. »Jane je živela svoje sanje, da bi to ujeli na film, pa smo koreografirali gibe šimpanzov in vse druge elemente na glasbo Philipa Glassa. Poudarjanje barv v filmu, pri katerem smo porabili 250 ur, ni bilo namenjeno temu, da reproduciramo barve Gombija, ampak da predstavimo mavrični svet, v katerega je vstopila Jane. Na srečo je Jane napisala 12 do 14 knjig, med njimi tudi knjigo In the Shadow of Man, na katero sem se opiral, da sem sestavil zgodbo, vanjo pa sem nato poskušal dodati nekaj disneyjevske magije, ki daje občutek magičnega realizma. Ko sem bral njene knjige, se mi je namreč zdelo vse skupaj tako nadrealistično, kot da bi bral o Adamu in Evi v raju, le da je to nekdo snemal s kamero.«
