Eden izmed njih je seveda razvoj tehnologije, ki mladim omogoča veliko raznolikih načinov preživljanja časa, od računalniških iger do pogovorov s prijatelji na družbenih omrežjih, ki so dostopni s preprostim klikom računalniške miške. Športno udejstvovanje zbledi v primerjavi s priročnostjo računalnika in stimulacijo, ki jo ponuja neskončna prostornost svetovnega spleta.
V današnjih časih so mladi že od malih nog seznanjeni s tehnologijo in je ta pogosto uporabljana kot vzgojni pripomoček. Tako so mladi navajeni na visoko stopnjo stimulacije in posledično jim športna aktivnost morda ne vzbuja evforije, kakršno čutijo ob tehnologiji, ki jim napade vse čute hkrati.
Najstniki so zaposleni s šolskimi in drugimi obveznostmi do te točke, da nekateri nimajo ne časa ne energije za dodatne hobije, kot je šport. Nekaterim mladim pa se zgolj ne ljubi ukvarjati s športom in dajejo prednost prijateljem ter drugim hobijem, ki so jim bolj zanimivi in zabavni.
Pomemben dejavnik je tudi nezdrava tekmovalnost med mladimi. Ta alienira mlade, ki ne ustrezajo fizičnim standardom, diktiranim prek medijev, kot so teža, mišična masa in višina. Med drugim jih ekipe vidijo kot balast, kot tisto, kar negativno vpliva na uspešnost ekipe. Soigralci jih lahko tudi zasmehujejo, kar vpliva na njihovo samopodobo in jih odvrača od vseh vrst športnega udejstvovanja.
Navdušenja za šport bi lahko bilo več, če bi se ljudje usmerili bolj v zabavno stran športa, ne pa v tekmovalnost in stalno dokazovanje. Šport bi morali predstaviti na zabaven in inovativen način ter ga povezati s tehnologijo na področju virtualne resničnosti, s plesom ali gledališčem – skratka, z različnimi hobiji, ki so mladim zanimivi in ki bi jih privabili k športni aktivnosti.
Predvsem je problem v tem, da je med športom in interesi mladih včasih velik razkorak. Upad športnega udejstvovanja med mladimi se bo nadaljeval, če bomo vztrajali pri starodobnih idejah tega, kaj šport je in kdo lahko v športnih aktivnostih sodeluje.
