Že od mladih nog se ukvarjate s športom. Kdaj in zakaj ste se odločili, da se boste s športom začeli ukvarjati profesionalno?

V bistvu sem v to kar padla. Že moji starši so jadrali na deski in nekako mi je bilo to položeno v zibelko. Bilo je logično, da začnem deskati. Pozneje sem začela deskati še z zmajem, na dopustu s starši pa me je zamikalo še veslanje na deski. Oče je želel uslišati mojo željo, vendar je poudaril, da ni bankomat in da bom morala sama poskrbeti za svojo promocijo. Ni si mislil, da ga bo 14-letna hči presenetila in se sama znašla. In res, napisala sem prošnjo, v kateri sem prosila, ali lahko promoviram športe med mladimi. Bila sem namreč edina mojih let, ki je bila vedno na obali in si želela vodnih aktivnosti. Opogumila sem se, nekako poslala tisto pismo, starši so si zgolj mislili, kako krasno je, da njihova hči vadi angleščino. Za nekaj časa smo na ta dogodek potem kar pozabili. Čez pol leta je prišel odgovor legendarnega jadralca na deski Robbyja Naisha, ki sem mu sem prošnjo tudi poslala. Rekel mi je, da me hoče v svoji ekipi. Ko sem prišla v njegovo ekipo, sem od sebe želela še veliko več. To, da sem bila zgolj tam, mi ni zadoščalo. Želela sem si tekmovanj. Starši so me pri tem podprli in me odpeljali na prvo tekmo, na kateri sem zmagala. In s tem se je pot šele začela.

So vas starši podprli pri odločitvi ali so imeli kakšne zadržke, tudi zaradi šole?

Nikoli nista dvomila o meni. Ker sta bila oba že sama prej v vodah vrhunskega športa, sta rekla, da me bosta seznanila z veliko športi, ampak njun otrok pa vrhunski športnik že ne bo. Ker se zarečenega kruha največ poje, sta me, ko sta videla, da si to res želim, podprla stoodstotno.

Kako vam je uspelo usklajevati šolo in šport?

Šolo in šport sem uspešno združevala že od samega začetka in se disciplinirala. Je pa res, da moraš biti zelo discipliniran. Tisti čas, ki si ga zadaš za učenje, mora biti namenjen zgolj in samo učenju. Facebook, instagram… vse odpade, ker moraš biti stoodstotno pri stvari. Pogosto sta se letalo in avto spremenila v delovno okolje in še zdaj se spomnim, kako sem reševala enačbe na kolenih v avtu, ko smo se peljali domov s tekme, ker je bila naslednji dan kontrolna naloga.

Ste pričakovali, da bo veslanje na deski postalo vaša kariera ali ste imeli drugačne načrte za prihodnost?

Nisem razmišljala o tem, nekako sem se prepustila toku in svoje poti ne bi nikoli zamenjala.

So bili hujši fizični napori stalnega treniranja ali psihični napori zaradi želje po uspehih tako na deski kot v šoli?

Ne bi rekla, da so to res napori, v bistvu nekako tega nisem gledala kot napor, ker sem v tem uživala.

Kaj pa utrujenost?

Zagotovo pride utrujenost, ampak če gledam, kaj me žene naprej – osvojila sem naslov svetovne prvakinje, vem, kakšen je občutek, ko prideš prvi v cilj in se zaveš, da si zmagal, ko zaslišiš svojo himno. Prav ta občutek te v težkih trenutkih tako na fakulteti kot tudi na treningih drži pokonci in ti preprečuje, da bi obupal. Ko treniraš, si rečeš: »Ajde, stisni še malo, treniraš za to!« Na fakulteti pa: »Daj se to nauči, da boš potem lahko šla trenirat.« Podpora vseh domačih pa zagotovo vse te situacije poenostavi.

Prebrali sva, da ste se vpisali na študij laboratorijske biomedicine. Kaj so poleg nadaljevanja uspešne športne kariere še vaši drugi cilji za prihodnost in kako to, da ste se odločili za ta študij?

Ta študij sem izbrala, ker sovražim doping, ki ga je v športu veliko, in osebno bi rada to preprečila. Res ni prav, ker veš, koliko truda si vložil v svoj trening, potem pa nekdo vzame doping in pride do rezultata veliko lažje.

Kaj bi svetovali dijakom, ki so poleg tega še vrhunski športniki?

Uživati moraš v tem, kar počneš. Moraš biti discipliniran, odločen, da ti bo uspelo, nikoli ne smeš obupati, vsekakor pa je vedno dobrodošel tudi čas za sprostitev.