Obrazi prihodnosti - dr. Milan Hosta, športni filozof: »Ko je človek razigran, je kot človek najmanj izigran«

Ni vse zrežirano. Če bi bilo, šport ne bi bil tako privlačen. To loči šport od gledališča. Če pogledamo na to, kaj se dogaja pri športnih stavah, ko želi kdo na nepošten način vplivati na rezultat, pa lahko le dvignemo roke in ugasnemo televizijo, saj zadeva ni več zanimiva. Športna tekma se je razširila še na druge deležnike. Včasih so se športniki soočali med seboj, zdaj pa se soočajo le še športne ustanove. Moramo pa vedeti, da ta športna industrija pomembno prispeva tudi s tehnologijo, ki jo športniki uporabljajo.

Ob večjih dogodkih, kot so denimo svetovna in evropska prvenstva ter olimpijske igre, je toliko več pozornosti dane športu. Seveda to takrat izkoristijo tudi sponzorji in posledično je veliko reklam. Ob takih dogodkih se več mladih odloči, da bodo trenirali, to pa znajo izkoristiti zveze in klubi, kar je razumljivo.

Otrok na neki način staršem pokaže čar igrivosti. Pri razvoju otroka je pomembno predvsem za očeta, da se z njim igra borilne igrice, »ravsanje«, saj se na tak način razvija empatija. Kako veš, kaj drugi čuti, če tega nisi občutil sam? S tem se razvija tudi čut za bolečino in dotik. Vsi sesalci se ravsajo, grizejo in igrajo borilne igre in to je v redu. Igra je dober način, da se človek razigra in razživi. Ko je človek razigran, je najmanj izigran.

Znotraj posameznih športnih sredin se skozi prakso in zahteve športa ustvarijo norme, ki so sprejemljive. Recimo pri smučarskih skakalcih je dobro, če imajo kratke noge, dolg trup in so lahki, da je velika plovnost v zraku. To, da so lahki, lahko vodi v neprimerno prehranjevanje, podhranjenost, tudi bulimijo. Tudi v estetskih športih, kot je gimnastika, so znane prakse iz zgodovine. Deklice so ohranjali v dobri formi s prehrano, vanjo dodajali določene snovi in posledično čim bolj odlagali začetek menstrualnega cikla. Tako je tekmovalka ostala bolj dekliška, ker je bila tudi gibljivost temu primerno večja. Na tak način so zavirali naravni razvoj, kar je sporno na najvišji ravni. Znotraj tega se dejansko odkriva zločin. Znano je tudi, da so ugotovili, da ima ženska v času nosečnosti več testosterona, hormonska slika je drugačna, zato so tekmovalke pod prisilo in pritiskom zanosile in potem splavile. V dobi zgodnje nosečnosti pa so bila ključna tekmovanja. Pri tem gre do konca, dogaja se veliko zlorab mladih športnikov.

Doping je zelo sočna filozofska tema v športu. Najprej bi rad povedal, da ne obsojam športnikov, ki vzamejo doping. Je pa del pravil, da tega ne smejo. Napačno je, ker je prepovedano. Ni pa nujno, da je samo po sebi napačno. Športnik gre skozi izjemne napore, saj mu industrija ne da počitka. Nima pravega časa za počitek, zato začne iskati načine, kako preživeti tak delovni režim. Na drugi strani imamo težnjo po vrhunskih dosežkih, ki je lahko samo težnja po odkrivanju lastnih potencialov. Če pogledamo glasbenike na odru ali pa druge umetnike: da postavijo na mizo svojo umetnost, dosegajo tudi drugačna stanja zavesti. Tega ne obsojamo, ker na njihov izdelek gledamo estetsko. Pri športu pa imamo druge moralne zadržke, saj je doping, kot rečeno, s pravili prepovedan. Sporna je zloraba nedovoljenih snovi. Na drugi strani imamo naravni doping, ki za zdaj še ni prepovedan, ni pa rečeno, da ne bo. So metode, kot je krioterapija, ki povečajo prisotnost rdečih krvnih telesc v krvi, kar poveča prenos kisika do celic, tkiv in mišic. Tukaj gre le za dogovor, kaj je dovoljeno in kaj ni. Po drugi strani je še vedno dovoljeno, da športniki nastopajo s protibolečinskimi injekcijami, ki zmanjšajo naravni impulz, ki športniku govori, naj odneha. To vodi do tega, da svojo kariero končajo poškodovani ali pa celo z okvarami. Njihovo telo ne bo nikoli več dovolj kakovostno, da bi jih držalo na nogah še nadaljnjih 50 let po njihovi karieri. To je tukaj sporno in zato sem zagovornik omejitve hitrosti.