Vrhunski atlet Matic Osovnikar prihaja iz športne družine, zato mu je bilo praktično namenjeno, da se tudi sam ukvarja s športom. V osnovni šoli je treniral smučanje, vendar ga je opustil pri vstopu v Gimnazijo Škofja Loka. »Smučanje je zelo intenziven šport, ni te doma in ni te v šoli. Ker prav tako nisem dosegal nobenih posebnih rezultatov, se mi od smučanja ni bilo težko ločiti,« se spominja. Odločitev je bila več kot očitno pravilna, saj je nato postal izjemen tekač, kljub ukvarjanju z vrhunskim športom pa je uspešno končal tudi študij stomatologije.
Izkušnje utrdijo
Na Gimnaziji Škofja Loka je bil dijak od leta 1994 do 1998. V gimnazijo je vstopil že pri štirinajstih letih, saj se je v osnovno šolo vpisal eno leto mlajši od vrstnikov, nato pa je eno leto še preskočil. »Bilo je malce težko gledati, kako sošolci v četrtem letniku že opravljajo vozniški izpit in kako hitreje odrastejo. V tem pogledu izkušnja ni bila najbolj pozitivna, že samo zato, ker si želiš početi vse, kar počnejo vrstniki. Je pa res, da te take izkušnje utrdijo,« se danes spominja doktor stomatologije.
Teči je na pobudo očeta začel pri štirinajstih letih. Večina sošolcev niti ni vedela, da trenira atletiko, saj je začel tekmovati šele v četrtem letniku. Status športnika je privilegij, ki takrat še ni obstajal. »Ko sem povedal sošolcem, da odhajam za dva dni, so me vsi čudno pogledali,« v smehu pravi Matic. Sam ni bil v športnem razredu gimnazije, ki je bil pomemben del gimnazijske ponudbe vse od leta 1976, vendar so bili v njem tedaj predvsem smučarji. Težave z usklajevanjem šole in atletike so za Osovnikarja nastopile šele na fakulteti za stomatologijo, ko je začel v športu dosegati odlične rezultate. Ti so se stopnjevali vse do 7. mesta v teku na 100 metrov na svetovnem prvenstvu v Osaki, uspeha, ki belopoltim sprinterjem do tedaj ni uspel že dvajset let. Takrat je postavil tudi slovenski rekord 10,13 sekunde, ki velja še danes.
Združila jih je kemija
Iz gimnazijskih let se mu je v spomin močno vtisnil že pokojni profesor fizike, matematike in informatike Branko Roblek. »Imel je popolnoma svoj sistem. Po gimnaziji smo povsod hodili v čevljih, razen v njegovi učilnici. Tam smo imeli svojo garderobo, in če ni bilo vse storjeno, kot si je zamislil profesor, je bil precej jezen,« pove v smehu. Čeprav je bilo včasih stresno, je v profesorju videl človeka, ki je delal stvari po svoje in nikomur ni želel nič slabega. »Nihče ni razumel njegovih testov. Vsi smo iz učilnice odhajali poklapani, tudi jaz, ki sem bil navajen, da mi je bila snov jasna. Ko pa smo teste dobili nazaj, smo ugotovili, da so bile ocene boljše, kot smo se bali. Imel je svojevrsten način dela.«
V gimnazijo bi se z veseljem vrnil. »Že ko sem bil na fakulteti, sem z bivšimi sošolci obiskal profesorja kemije Janeza Šušteršiča. Kemijo sem imel na maturi, in ker nas je bilo malo, smo se med letom tako zbližali, da smo ga želeli še enkrat obiskati,« zadovoljno pove Osovnikar in prizna, da je že na fakulteti pogrešal gimnazijo in sošolce, s katerimi se še danes druži, čeprav živi v Ljubljani: »S sošolci smo zaključena družba in smo se potrudili, da se družimo še v času študija, čeprav smo bili na različnih fakultetah.«
Mentorica šole: Bernarda Pavlovec Žumer, Dnevnikov mentor: Peter Lovšin
