Bruno Brajdič, romski svetnik v občini Grosuplje, z avtomobilom še vedno ne more do svoje parcele v Predolah, o čemer smo pisali že konec januarja. Na ozko gozdno pot v lasti občine, ki vodi do njegove parcele, je namreč nekdo navozil prst, zato ne more začeti gradnje za postavitev čebelnjaka. Občina prsti še vedno ni odstranila, zato Brajdič ne more začeti graditi, čeprav ima gradbeno dovoljenje.
Potem ko prejšnji mesec iz odgovorov urada župana Petra Verliča ni bilo razbrati, da bodo Brajdiču stopili naproti, zdaj pravijo, da pripravljajo rebalans proračuna, v katerem bodo poskušali zagotoviti sredstva – za odvoz kupa prsti.
Brajdič je bil na sestanku z občino
Brajdič se je pred časom sestal s predstavniki občine, kjer je vendarle stekel dialog. »Gospod Brajdič je imel sestanek na občini že 31. januarja. Dogovorjeno je bilo, da se poišče zakonita rešitev in da se občina Grosuplje in gospod Bruno Brajdič do nadaljnjega vzdržita enostranskih dejanj,« so nam sporočili z občine. Vendar je Brajdič očitno še vedno nezaupljiv. Pravi, da so mu obljubili, da bodo odstranili prst, vendar ne ve, kdaj se bo to zgodilo. Zato se boji, da mu bodo dovoljenja za gradnjo čebelnjaka propadla. »Na upravni enoti in zavodu za gozdove so mi rekli, da moram v enem letu postaviti čebelnjak. Dovoljenja sem dobil lanskega novembra. Torej mi je ostalo še nekaj časa, a v nedogled ne morem čakati,« je dejal.
Pred dnevi nam je povedal, da je občini postavil tridesetdnevni rok. Če v tem času ne najdejo rešitve, bo ukrepal po svoje. Med rešitve poleg odvoza prsti šteje tudi prodajo zemljišča občini. »Občini bom dal ponudbo za odkup zemljišča ali zamenjavo za kako drugo zemljišče. Če dogovora ne bo in če mi ne bodo pustili postaviti čebelnjaka, za kar imam vse dokumente, bom zemljišče prodal družini Strojan iz Roj. Oni bi parcelo z veseljem kupili, da bi poleti tam postavili šotor,« je dejal Brajdič in kot eno od možnosti omenil tudi, da bi material za gradnjo čebelnjaka do parcele prinesel kar peš na ramenih. Od začetka občinske poti do zemljišča je le kakšnih deset metrov, zato meni, da bi bilo to morda mogoče.
Na občini o Brajdičevi ideji s prodajo zemljišča pravijo, da »občina Grosuplje trenutno nima nobene vloge za odkup ali menjavo s strani gospoda Brajdiča«.
Lahko bi sklenili služnostno pogodbo
Toda Brajdič si še vedno želi, da bi našel dogovor z občino, po katerem bi lahko uporabljal gozdno pot. To bi bilo mogoče storiti s služnostno pogodbo. Občina na vprašanje, ali bi bila pripravljena najti dogovor, ki bi Brajdiču omogočil dostop do parcele z motornim vozilom, na splošno odgovarja: »Pravica uporabe občinskih zemljišč je odvisna od več dejavnikov, ki jih je treba presojati v skladu z veljavno zakonodajo. V kolikor občinsko zemljišče ustreza vsem pogojem, ki so določeni z zakonskimi in podzakonskimi akti, in obstajajo tudi ustrezni dejanski pogoji, zakon dopušča sklenitev služnostne pogodbe.«
Medtem se Brajdič še vedno sprašuje, ali je na težave naletel zato, ker pripada romski skupnosti. Blaž Kovač iz Amnesty International Slovenija je že pred časom dejal, da kup prsti na dovozni poti še ni dokaz o diskriminaciji, vendar je opozoril, da je Brajdičeva zgodba del širšega konteksta romske problematike, ko oblast poskrbi, da je romski svetnik izvoljen, potem pa ga največkrat pusti samega v boju s papirji in birokracijo.
