Res pa je, da ga niti v tretjem branju nisem »razgruntal«. Da se razumemo – nisem razumel omenjenega avtorja, njega kot kulturnika. Po prebiranju prvih vrstic sem se razveselil nadaljevanja, ker se bo najbrž govorilo v dobrem pamfletu, saj nam napove naslednje: »Izstrelitev avta v vesolje… je praznik kulture.« Ta avto izstreli neki privatnik iz Amerike, ki očitno ne ve, kam »bi dal« denar. Z njim se bo najbrž kmalu vozil po Marsu in Luni (?!). In tako (na kratko) dalje… Če je avtorjevo sporočilo pamflet, bi moral biti veliko bolj jasen, če ni, pa gorje kulturi, s takimi prerokovalci vred. Težnja, da bi nekam odfrčali, je norost. Tuzemeljsko bivanje je razvojna prilagoditev in dana nam je možnost, da jo tu doma, na materi Zemlji, sami reguliramo in prilagajamo. Razmišljanje o bivanju na drugih planetih ni samo iluzija, ampak je namerno zavajanje ljudi o »devetih nebesih« – tam nekje zgoraj. To so počele in počno vse religije, ki nam obetajo raj, ki ga bomo dosegli po smrti in nam bo »tam poplačano za vse krivice, ki smo jih bili deležni v prehodnem bivanju na zemlji«…

Dajmo si raje osvežiti spomin, da ima vse živo, rastlinskega in živalskega sveta, svoj začetek globoko nazaj v predkambriju zemeljske prazgodovine, stare več kot dva milijona petsto let, potem ko se je izoblikovalo prvo celično jedro, ki je bilo zmožno delitve in tako razmnoževanja vse do nastanka vrst, ki so dosegle svoje viške in izumiranja, kar se dogaja še danes. Človek vsekakor ni nikakršna krona stvarstva. Prej bi lahko rekli, da je On velika pomota, saj mu je razvoj možganov omogočil nadvlado nad vsem ostalim živim svetom in s tem tudi moč iztrebljanja. V svoji nerazumni razumnosti pa najbolj preti izumrtju lastne vrste.

Preden se lotimo »odpotovanja« na druge planete (ali njihove lune), raje ugotovimo, da imamo neprimerljivo več možnosti za naselitev kar tu, pri nas doma. Puščave so skoraj prazne, Himalaja, Andi, Alpe prav tako. Starobitne prvine zemlja, voda, ogenj, zrak so na dosegu; posebno če upoštevamo pogoj, da ne delamo golosekov v pragozdovih. In tudi v oceanih bi se neprimerno bolje počutili v primerni kapsuli, iz katere bi v potapljaški uniformi občasno prišli na obalo na kavo in po cigarete…

Če kdo razmišlja, da se bo bolje imel in se morda celo kloniral v vesoljskem domovanju – naj odide. Seveda na svoje stroške. Kaj se ve, morda bo moral kdaj, tam na Marsu, štopati in mu bo ustavil tisti rdeči avto, ki ga je tja poslal ameriški velekapitalist Musk, in oba bosta tam lahko še naprej razpredala o kulturi.

Jože Centa, Ljubljana