v celoti se strinjam z vašimi ugotovitvami in zelo težko bi vam oporekal. Bolniku, ki je v stiski, je povsem vseeno, kdo bo opravil storitev, ki mu bo povrnila zdravje. Strinjam se tudi z vami, da se v vladi nismo lotevali težav s čakalnimi vrstami dovolj učinkovito. Z enkratnimi dodatnimi programi (EDP), financiranimi iz proračuna, smo vsaj deloma skrajšali predolge čakalne vrste. Pri zadnjem razpisu enkratnega dodatnega programa, ki je vseboval tudi ortopedske operacije, pa žal niso bile izkoriščene vse možnosti in kapacitete, ki jih imajo javni zdravstveni zavodi. Kot je znano, se je sedanja vladna koalicija zavezala krepitvi in ohranjanju javnega zdravstvenega sistema, za kar se zavzemam tudi sam.
V zvezi z letošnjo podelitvijo enkratnih dodatnih programov javnim zdravstvenim zavodom in zasebnikom pa se v javnosti pojavljajo očitki, da javne bolnišnice niso sposobne opraviti enkratnega dodatnega programa, in tudi napadi, da nasprotujem opravljanju operacij v korist bolnikov – zato je treba nanje odgovoriti.
Ne vidim nobenega razloga, da se enkratni dodatni program, ki je financiran iz proračuna, ne izvede v celoti v javnih zdravstvenih zavodih, v katerih delajo vrhunski in dobro usposobljeni zdravniki, in pri tistih koncesionarjih, ki so že vključeni v sorazmeren del načrtovanega program ZZZS. Prav tako nimam nobenih pomislekov v zvezi s koncesionarji in se povsem strinjam z vami, da vstopijo v razreševanje predolgih čakalnih vrst v zdravstvo vedno in takrat, ko tega dela niso sposobni opraviti javni zdravstveni zavodi.
Javne bolnišnice želijo opraviti čim več dodatnega programa in s tem skrajšati čakalne dobe. Bolnišnice so na poziv ministrstva za zdravje za leto 2018 pripravile realne obsege programov, ki jih lahko izvedejo v okviru EDP. Pojavljajo pa se očitki, da bolnišnice niso opravile vseh storitev lanskega enkratnega programa. Res je, vendar je treba povedati tudi vzrok, ki je, da so bolnišnice lani soglasje prejele šele konec julija s sprejetjem splošnega dogovora in programa enostavno ni bilo mogoče opraviti v tako kratkem času. Treba je povedati tudi to, da je v preteklosti, tudi v letu 2016, enkratni dodatni program postal redni program, kar je v nekaterih bolnišnicah pomenilo, da preprosto niso imele več prostorskih možnosti, zlasti pa ne kadrovskih. Bolnišnicam bi morali tudi omogočiti sklepanje podjemnih pogodb z lastnimi in zunanjimi izvajalci oziroma jim določiti druge zakonske oblike plačevanja kadrov za enkratne dodatne programe.
Prezrti ostajajo tudi pogoji izvajanja programa. Zelo specifično so določeni predpisi, kaj mora zagotavljati ustanova, če želi postati varna bolnišnica, kar vključuje tudi kadrovske normative. Javni zavodi v primeru zapletov pri operacijah ponujajo tudi širok nabor urgentnih storitev, česar zasebniki glede na njihovo usmerjenost v določeno specialnost pogosto ne morejo zagotavljati. Za tiste, ki konkurirajo za isti program, bi morali veljati isti pogoji delovanja. Prav tako še vedno niso znani kriteriji oziroma podlage za dodelitev števila posameznih programov med izvajalce (ni transparentnih pogojev za dodelitev programov).
Vem, da vam osebno te razlage pri zdravljenju vaših težav ne pomagajo kaj dosti, za kar mi je žal. Verjamem pa, da je treba na sistemski ravni poskrbeti za to, da bomo javnim zdravstvenim zavodom zagotovili čim boljše pogoje poslovnega in strokovnega delovanja in da do podobnih dogodkov (podeljevanje programov na dopisni seji vlade s preglasovanjem!) ne bo prihajalo. Moje nasprotovanje na seji vlade konkretni količini ortopedskih operacij, ki naj bi jih opravil koncesionar MD Medicina, je bilo predvsem na načelni ravni in nikakor ni vplivalo na zmanjšanje denarja in število ortopedskih operacij.
S spoštovanjem,
Mag. Dejan Židanpredsednik Socialnih demokratov in minister v Vladi Republike Slovenije
