V skladu z lani prenovljeno volilno zakonodajo bodo italijanski volilci v nedeljo volili 223 od 630 poslancev in 109 od 315 senatorjev po večinskem sistemu, preostale pa po proporcionalnem. Za posamezne stranke je predviden triodstotni volilni prag za vstop v parlament, za koalicije pa desetodstotni. S slednjim tako levosredinska koalicija, zbrana okoli demokratske stranke, kakor tudi desnosredinska, s katero se na politično prizorišče še enkrat vrača zdaj 81-letni Silvio Belusconi, ne bi smeli imeti težav. Po javnomnenjskih raziskavah – zadnja je stara dober teden dni, saj italijanska zakonodaja objavljanje tovrstnih podatkov zadnjih 15 dni pred volitvami prepoveduje – se desnosredinski druščini strank Naprej Italija, Liga, Bratje Italije in krščanskodemokratsko obarvani stranki Mi z Italijo obeta skupaj okoli 35 odstotkov glasov. Leva sredina, zbrana okoli vladajoče stranke bivšega premierja Mattea Renzija, ki je odstopil decembra 2016 po porazu na referendumu o ustavnih spremembah, ima približno 27-odstotno podporo. Samostojno Gibanje 5 zvezd je zadnjo anketo končalo pri dobrih 29 odstotkih podpore in bo po teh napovedih relativni posamični zmagovalec volitev, a z malo možnostmi, da slavje pretopi v prevzem vlade. Vodja Gibanja Luigi di Maio je namreč vnaprej izključil kakršnokoli povolilno koalicijo, a je tik pred volitvami zaradi ugodnih napovedi njegovo vztrajanje vse manj prepričljivo.

Italija po mnenju političnih analitikov ne bo doživela nekakšnega »macronskega« obrata, ki smo mu bili lani priče v Franciji, ampak se bo po zaprtju volišč v nedeljo ob 23. uri in predvideni objavi rezultatov v ponedeljek zgodaj popoldne znašla s tako imenovanim »visečim parlamentom«. Za državo, ki je imela po drugi svetovni vojni 64 vlad in 42 premierjev, politična negotovost ne bo nekaj novega. Prav mogoče je, da bo vsaj še nekaj časa za krmilom tehnična vlada pod taktirko sedanjega premierja Paola Gentilonija.

Brez koalicije ne bo šlo

Če odpišemo 31-letnega di Maia, ki v nasprotju z ustanoviteljem Gibanja 5 zvezd Beppom Grillom kaže dejansko zanimanje za premierski položaj, a bi ga morali volilci, kot rečeno, prej nagraditi s poslansko večino, se kot možna kaže tudi tako imenovana velika koalicija med Naprej Italijo in demokrati. S predvolilnimi programi se pri tem ne gre ubadati, kajti kar se političnih obljub tiče, velja Italija za najbolj zavajajočo, vsaj v Evropi. Že sami italijanski mediji so ugotavljali, da so obljube polne praznega dobrikanja in tudi laži, predvsem pa neuresničljive. To velja tako za obljube socialno naravnanih demokratov o minimalni urni postavki za delavce, ki niso zajeti v nacionalne kolektivne pogodbe, in otroških dodatkih ter davčnih olajšavah zanje kot za desnosredinske obljube o veliki davčni razbremenitvi in zagotovljeni minimalni pokojnini tisoč evrov. Za demokrate bo na koncu predvidoma sprejemljiva vsaka opcija, ki preprečuje prevlado evroskeptikov in radikalnih populistov, ko gre za imigrante. Berlusconi, ki ne more biti premier zaradi prepovedi, ki jo je dobil ob obsodbi za davčne utaje, pa je tudi že dal iztočnico za povolilno kovanje zavezništev. V ospredje je namreč namesto vodje Lige Mattea Salvinija postavil Antonia Tajanija, predsednika evropskega parlamenta, ki mu je ta funkcija obrusila nekdanjo držo mladega militantnega italijanskega monarhista.