Sem pripadnik pozabljene Teritorialne obrambe Slovenije. Kljub posmehu takratnih predstavnikov redne jugoslovanske vojske sem tako kot večina drugih pripadnikov s ponosom opravljal neprofesionalne vaje in se dodatno učil in iskal kreativne rešitve za naše razmere kot nadgradnjo sicer solidnega, a togega znanja pripadnikov, pridobljenega v takratni JLA.
Zavedali smo se, da smo kot avtentična obrambna sila na slovenskih tleh nepremagljivi. Nikakor pa si nismo predstavljali, da bodo z »demokratizacijo« stopili na površje prebrisani nastopači in delinkventi z raznoraznimi računicami. Ti so nas skupaj z »vsevropsko ljudsko stranko« z »obsodbo komunizma« ter enačenjem z nacizmom in fašizmom potisnili v realsocialistični vzhodni blok, ki smo se mu, še v okviru Jugoslavije, v letih po 1948, uprli, po potrebi tudi z močno vojaško silo. Zato me žalosti sedanje stanje po neuresničeni želji nekaterih »junakov« vzpostavitve nekakšne najemniške (zasebne) vojske na naše finančno breme.
Vse to in kvazi upoštevanje človekovih pravic s pripustitvijo različnih verskih in strankarskih pravic v okvir vojaškega delovanja slabi moč vojske. Nič čudnega ni, da se pojavljajo razkoli v vodstvih (naše?) vojske.
Mislim tudi, da glede na zgodovinska dejstva ne sodimo, četudi v okviru Nata, na ozemlje Latvije. Zavezniki iz druge svetovne vojne, ki je bila za nas osvobodilni proces, so se brez slabe vesti spremenili in v želji po nadvladi nad Rusi aktivirali in rehabilitirali tudi nekdanje pronacistične in profašistične sile v baltskih državah in Ukrajini. Tudi vzvišeno obnašanje sosednje Hrvaške kaže na to.
Teritorialno obrambni značaj vojske je s prevladujočo neprofesionalnostjo ogrožen, istočasno pa potihoma z namestitvami v države, kot je Latvija, postajamo nepomemben osvajalec prostorov, po katerih nismo nikoli težili. Doma pa puščamo prazen prostor za različne od zunaj podprte obveščevalne in vojaške igre.
Čakamo lahko samo še na uradno verifikacijo slovenske domobranske vojske.
Marjan Zavšek, Laško
